Četrtek, 7. 5. 2020, 19.20
4 leta
Intervju
Jan Muršak: Pogodba na Švedskem bo najverjetneje zadnja v moji karieri
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,03
1
Jan Muršak se zadnja dva tedna na novo sezono - kariero bo nadaljeval na Švedskem - pripravlja v domovini.
Nekdanji reprezentančni hokejski napadalec Jan Muršak se zadnja tedna na novo sezono, ki ga bo odpeljala nazaj na Švedsko, kjer bo najverjetneje končal kariero, pripravlja v domovini. V Švici, kjer je preživel zadnji leti, se v hokeju nikoli ni povsem našel, a spomina na naslov prvaka pred 17 tisoč gledalci mu nihče nikoli ne bo mogel vzeti. Kot tudi ne tistih na reprezentančne dni, pod katerimi je lani naredil konec, za odločitvijo pa stoji še danes.
"Odločitev, da se vrnem na Švedsko, ni bila težka, sploh zato, ker sem dobil triletno pogodbo, ki bo najverjetneje tudi moja zadnja v igralski karieri. Tam sem se vedno počutil odlično, slog igre mi je ustrezal. Na neki način bom lahko morda na hokej začel gledati tudi s perspektive trenerja," se vrnitve k trofejni Frölundi veseli nekdanji kapetan slovenske reprezentance Jan Muršak. Pomlad in poletje 32-letnika bosta nekoliko drugačna, kot jih je vajen, več časa bo preživel v Sloveniji, kjer se že pripravlja na novo skandinavsko poglavje in upa, da se življenje v času novega koronavirusa, zaradi katerega bo najverjetneje moral odpovedati hokejski kamp, vrne v ustaljene tirnice.
Kako se po vrnitvi v Slovenijo privajate na življenje tu, na ukrepe, ki se v zadnjih dneh sicer sproščajo?
Prva dva tedna je tako in tako veljalo, da sem moral biti bolj ali manj v karanteni. Zdaj so se začele odpirati še določene stvari. Vreme je res lepo, tako da mi dopušča, da sem veliko zunaj, na kolesu. Lepo je biti spet doma. Kot kaže, bom letos malo več časa v Sloveniji, česar se veselim. Z ženo sva sicer imela namen takoj po sezoni oditi v Ameriko, k njej, a glede na to, da so tam razmere slabše, sva spremenila načrt. Mislim, da sam Amerike, kjer nameravam nekoč živeti, letos ne bom videl, žena pa se bo morda tja za kakšen teden ali dva odpravila, če se razmere umirijo.
Ste imeli pri vračanju iz Švice precej zapletov?
Vrnitev iz Švice v Slovenijo ni bila najbolj enostavna.
Glede na to, da v Švici ne bom več igral, sem moral domov pripeljati veliko prtljage, psa, kolesi ... Težava je bila tudi v tem, da iz Slovenije nihče ni mogel priti pome, saj ni imel vstopa v Švico. Tudi prevoza v Slovenijo nisem takoj dobil, pozneje nam je to le uspelo urediti in se vrniti. Je bilo pa kar naporno. Ministrstvo za zunanje zadeve mi ni bilo ravno v pomoč, tako da ...
Kaj so vam rekli, ko ste se obrnili nanje?
Obrnil sem se na veleposlaništvo v Bernu in ministrstvo za zunanje zadeve, a ni bilo neke velike pomoči. Rekli so mi, naj se kar pripeljem domov, a v Švici nisem imel svojega avtomobila, tako da na ta način ni šlo. Pozneje smo našli nekega prevoznika, ki nas je pripeljal. Zdaj sem vesel, da sem doma. To je najbolj pomembno.
Za vami sta dve sezoni igranja v Švici, ki sta bili rezultatsko popolnoma nasprotni. V prvi ste z Bernom slavili naslov švicarskega prvaka, v predčasno končani pa ostali celo brez končnice. Kako gledate na to obdobje?
Bili sta drugačni. Lani smo kot ekipa vedno našli pot do zmage, letos pa smo vedno našli le pot do poraza. Če je kaj lahko šlo narobe, je šlo letos res vse narobe. Tudi s poškodbami. Že na samem začetku smo izgubili švicarski center, tudi prvega vratarja, tako da je bilo že na uvodu težko. Rezultatsko res ni bilo tako dobro, a popraviti ne moremo nič.
Vesel sem, da mi je lani uspelo postati prvak, da sem videl, kako je osvojiti prvenstvo pred domačimi gledalci, pred 17 tisoč ljudmi, ki so močno navijali. Na to bodo ostali res lepi spomini.
Švicarski prvaki sezone 2018/19:
Torej je mogoče vzroke iskati v poškodbah ali bi rekli, da morda tudi niste bili več tako dobro vodeni, čeprav je bil trener sprva isti?
Trener je bil že kar nekaj časa v Švici. Igralci so bili morda preveč sproščeni. Nekaterim, ki so z njim že zmagovali, se ni bilo treba več toliko truditi, igrali so, kakor so pač igrali, pa so kljub temu imeli največjo minutažo. Ni bilo več tako, kot bi moralo biti.
Je pa tudi res, da nismo imeli takšne globine, kot smo jo imeli lani. Lani smo imeli tri dobre peterke, četrta pa je bila stabilna, letos pa je bila prva dobra, preostale tri pa je porazdelil, da so bile približno enakovredne. To se je poznalo. Skoraj vso sezono sem igral z dvema Švicarjema v napadu, če bi bili morda malo bolj globoki, bi verjetno igral s še kakšnim tujcem. Je pa tudi švicarska liga iz leta v leto kakovostnejša, vedno bolj je izenačena.
"Če sem iskren, se v Švici nikoli nisem povsem našel. Morda le na nekaj zadnjih tekmah, ko so zamenjali trenerja."
Kako ste zadovoljni s svojim doprinosom v dresu Berna?
Če sem iskren, se v Švici nikoli nisem povsem našel. Prišel sem v ekipo, ki je zmagala dvakrat v zadnjih treh letih, imeli so že svoje vodje. Moja vloga ob prihodu ni bila takšna, kot sem si želel. Nikoli nisem bil eden od nosilcev igre, kar se mi je poznalo. V dveh letih se nisem našel, razen povsem na koncu, ko so zamenjali trenerja. Takrat sem začel igrati, kot znam. A to je bilo morda zgolj zadnjih deset tekem.
Poškodbe se vas med kariero res niso ognile. Kakšno je bilo zdravstveno stanje v zadnjih dveh letih?
Letošnja sezona je bila kar v redu, nisem izpustil veliko tekem, imel sem nekaj težav s spodnjim delom hrbta, ampak smo to rešili in odpravili vnetje. Sem pa v takih letih, da velikokrat igram z manjšimi poškodbami. Iz preteklosti imam določene poškodbe, ki jih ne bom odpravil, dokler ne končam kariere. A sicer sem se počutil kar dobro.
Večjih zdravstvenih težav v zadnji sezoni ni imel, pravi.
Vračate se na Švedsko, k Frölundi, pri kateri ste spet našli užitek v hokeju, ki se je izgubil med igranjem v Kontinentalni hokejski ligi.
Veselim se tega. Pogovarjati smo se začeli že novembra. Ko sem leta 2018 odšel, smo se razšli brez zamer in ostali v stiku. Pri Frölundi mi je bilo res všeč, trenerji in vodstvo so me imeli radi. Bil sem jim všeč kot igralec, tudi značajsko. To je bila ekipa, v kateri sem se najbolje počutil, dobil dodaten zagon, navdih. Njihov slog igre mi je bil v vsej karieri najbolj domač.
Ob odhodu so mi ponujali petletno pogodbo, dali so mi vse, kar so si lahko privoščili, želeli so me obdržati, zato sem vesel, da so tudi dve leti zatem bili za to, da bi bil spet del njihovega kluba.
Odločitev, da se vrnem, tako ni bila težka, sploh zato, ker sem dobil triletno pogodbo, ki bo najverjetneje tudi moja zadnja hokejska pogodba v karieri. Razen če bi bil naslednja tri leta popolnoma zdrav, bi morda še nadaljeval kariero. A trenutno mislim, da bom odigral še te tri sezone na Švedskem in nato končal kariero.
Na neki način bom tu lahko morda na hokej začel gledati tudi s perspektive trenerja in se veliko naučil, saj imajo najboljšo hokejsko šolo v Evropi.
Vrača se na Švedsko, kjer je s Frölundo podpisal triletno pogodbo. Najverjetneje zadnjo v svoji hokejski igralski karieri.
Domovine, kjer je sicer povsem drugačen hokejski klubski svet, v mislih za konec nikoli ni bilo?
Večino kariere sem igral v tujini, z izjemo nekaj mesecev lockouta (stavka v ligi NHL; op. a.), ko sem bil pri Olimpiji. Dokler še lahko igram na neki ravni, bom poskusil igrati. Bomo videli, kako bo čez tri leta, a trenutno bi rekel, da bo Švedska moja zadnja igralska zgodba. Če bom po treh letih končal pri Frölundi, bom vesel.
Švedi so se reševanja novega koronavirusa lotili drugače kot večina sveta. Koliko ste v stiku z vodstvom kluba, kdaj boste odpotovali v Skandinavijo, začeli skupne treninge?
Švedi so res edini, ki niso skoraj vsega zaprli. Ekipa zadnja dva tedna že trenira skupaj, ima suhe treninge, kot vem, so nekajkrat na teden tudi že na ledu. Sam moram biti tam 3. avgusta. Takrat se bodo začeli treningi.
Imam njihov program za poletno pripravo in se ga držim. Smo pa pogosto v stiku. Pogovarjamo se o tem, kako napredujejo priprave, ali bom potreboval pomoč pri stanovanju na Švedskem in podobno. Res imamo zelo dober odnos, tako da je za zdaj vse dobro.
Hokejisti Frölunde že nekaj tednov trenirajo skupaj:
Kako ste preživljali dneve v izolaciji? Ste se posvetili kakšni stvari, za katero prej niste imeli priložnosti?
Imeli smo srečo, da je bilo lepo vreme, v Švici je bilo skoraj ves mesec sončno. Zelo rad kolesarim, tako da sem čas izkoristil za to, pa tudi poletno pripravo sem letos začel že skoraj takoj po sezoni. Vzel sem si teden počitka, potem pa sem hodil v fitnes v dvorani, v kateri smo igrali, kjer sem bil skoraj sam. Priprava za naslednjo sezono je bila vrhunec mojega dneva.
Konec junija je predvidel hokejski kamp, katerega izkupiček bi šel za razvoj hokeja v Mariboru, a ga bo letos težko izvesti.
Radi kolesarite, pravite. Ste pripravljeni na kakšen izziv Mitje Šivica, ki je že med igralsko kariero kolesaril, po njej pa (p)ostal zagrizen kolesar?
On kolesari že kar nekaj časa, tako da je med nama velika razlika, sploh v dolžinah kolesarskih treningov. Dokler še igram, ne vidim smisla trenirati na kolesu več kot uro ali dve, on pa se velikokrat odpravi na kolo za štiri ure, včasih celo več. Za letos načrtujeva, da bova šla skupaj na kakšno turo, verjamem, da se lahko še kaj naučim od njega. Po karieri pa bom verjetno podobno veliko kolesaril kot on zdaj.
Kako je pandemija novega koronavirusa vplivala na vaš hokejski kamp, ki ste ga predvideli konec junija?
Žal so trenutno razmere takšne, kot so. Do konca maja bomo vedeli, ali kamp letos bo ali ne. Upamo, da ga bomo lahko izpeljali že letos, žal pa trenutno vse skupaj ni videti ravno obetavno. Prijavljenih je tudi kar nekaj ljudi iz tujine, ki ne vedo, ali bodo sploh lahko prišli v Slovenijo.
Želimo narediti kakovosten kamp, s katerim bi radi pomagali HDK Maribor in razvoju hokeja v Mariboru, saj je ves dobiček kampa namenjen klubu, a delati nekaj na silo je nesmiselno. Če ga letos ne bo, ga bomo zagotovo pripravili prihodnje leto. Upam, da se razmere čim prej uredijo in da se življenje vrne v normalne tirnice.
Stoji za svojo odločitvijo - zadnjo reprezentančno tekmo je že odigral.
Velikokrat ste že ponovili, da ste končali reprezentančno pot. Stojite za tem, da ste zadnjo tekmo v reprezentančnem dresu že odigrali?
Da. Po dolgem premisleku sem se že lani tako odločil. Če ne bi bil stoodstotno prepričan, tega ne bi rekel. Po eni strani je bila odločitev zelo težka, a prvič v življenju moram gledati tudi nase. Če ne morem od sebe dati vsega, biti na najvišji osebni igralski ravni, potem nima smisla, ne želim pomagati le nekaj na pol. Odločil sem se, kot sem se, in za tem stojim. Bom pa za naše fante vedno navijal, kot sem do zdaj, ko me ni bilo zraven.
Preberite še:
1