Biserka Petrović: Ne iščite novega Dražena

V zadnjih dveh desetletjih so košarkarski navdušenci v državah, nastalih iz republik nekdanje SFR Jugoslavije, marsikaterega obetavnega košarkarskega golobradca označili za "novega Dražena". Pri tem pogosto nista odločala slog igre ali igralno mesto, dovolj so bile že izstopajoče poteze. A pogosto se je za tovrstnimi oznakami skrivala nepotešljiva želja po potezi več, po predstavah igralca, ki bi košarko kot igro dvignil na višjo raven. Nove Dražene se je iskalo predvsem zavoljo živega spomina na košarkarskega virtuoza iz Šibenika, ki je pečat pustil tudi v severnoameriški poklicni ligi NBA. Zadnji, ki si je prislužil primerjave s slovitim sokrajanom, je bil obetavni hrvaški reprezentant Dario Šarić, sicer sin nekdanjega Draženovega soigralca iz Šibenke Predraga Šarića. "Resnično upam, da mu bo uspelo. A on je Dario Šarić. Pustite ga, naj se razvija. Naj hodi svojo pot. Tudi druge primerjave … Ne, ne iščite novega Dražena. Poglejte, Dražen je bil eden. Naj tako ostane. Naj ostane spomin nanj in na to neponovljivo zgodbo," razmišlja Biserka Petrović, mati košarkarja, ki je v tragični prometni nesreči umrl sedmega junija leta 1993, le dan po zadnji tekmi proti slovenski izbrani vrsti.

Kmalu po prvih solzah ter čustvenih krikih žalosti in nemoči ob krsti na zagrebškem pokopališči Mirogoj, kjer se je tedaj zbral hrvaški politični in športni vrh, je gospa Petrović obrnila novo stran. Svoje življenje je zavestno posvetila ohranjanju spomina na "malega" iz Šibenika. "Lahko bi se umaknila in zaprla vase. Lahko bi za štirimi stenami jokala iz dneva v dan. A nisem. Vedela sem namreč, da zgodovina ne obstaja, če se je ustrezno ne zabeleži. Dražen je imel kratko življenje, v katerem pa je storil zares veliko. Ta spomin mora ostati. Verjemite mi, da se je bilo zelo težko lotiti tega projekta. Čustva so bila tako zelo močna, da jih še vedno ne morem opisati. To je nekaj povsem nepredstavljivega. Toda uspelo mi je. Ponosna sem na to. Ko se sprehodim po ulicah Zagreba ali Šibenika, dobim tiste povratne informacije, ki me navdajajo z zadovoljstvom. Vseeno je, ali so ljudje Hrvati, prebivalci drugih republik nekdanje skupne države ali pa doma onstran meja le te, vsi po vrsti se mi zahvaljujejo in pripovedujejo o svojih spominih na Dražena. Veste, on ni pripadal le družini Petrović. On je bil svetovni potnik. Saj poznate reklo, ki pravi, da sta Dražen in košarka državljana sveta. Ta stavek pove vse," s posebno materinsko iskro v očeh pripoveduje Biserka Petrović, ki je v hrvaški prestolnici ob Cibonini dvorani, ki je poimenovana po pokojnem sinu, uredila muzejsko-spominski center, v neposredni bližini preuredila gostinski lokal Mozart, pred dobrim letom pa v stanovanju v Šibeniku odprla še spominsko sobo. "Zanimivo, z vsako stvarjo, ki jo človek stori za Dražena, dobi občutek, da je storil malo. Malo, malo … Vedno je premalo. Ljudje vedno želijo več. To čutim, ko spremljam obiske v zagrebškem muzeju, kamor pogosto zaidejo tudi Slovenci," pripoveduje in ob tem s ponosom pogleduje tudi proti mogočnemu spomeniku pred zagrebško dvorano. Dražena prikazuje med košarkarsko akcijo. Povsem drugačen pa je kip v Šibeniku, kjer bo Dražen za vselej sedel na klopi pred dvorano Baldekin.

In medtem ko se košarkarski romantiki sprašujejo, kdo je največji evropski košarkar vseh časov, in ob tem vselej obujajo debate o neprimerljivosti različnih obdobij, pa mati dalmatinskega košarkarskega velikana opozarja na precej močnejšo sporočilno vrednost njegove kariere. Ne gre le za koše, lovorike, stoječe ovacije, mamljive ponudbe … "Prihajajo nove generacije, ki Dražena niso spremljale, zato je prav, da jim predstavimo celotno zgodbo. Ta predstavitev torej ne sme biti le košarkarska, temveč tudi človeška. Na številnih ravneh je namreč pokazal pravo pot. Že kot otrok je v Šibeniku treniral po šest ali celo sedem ur na dan, a pogled v šolsko spričevalo je razkrival same odlične ocene. Tudi med igranjem v Zagrebu je bil uspešen na fakulteti. Sporočilo zgodbe? Vse je možno, če le obstaja prava volja. Ne le v športu," je prepričana gospa Petrović, ki je pristala tudi na sodelovanje v odmevnem filmu Once brothers (Nekoč brata), v katerem se je v vlogo pripovedovalca zgodbe o nepozabni košarkarski generaciji ter zamrznjenem in nikoli odmrznjenem prijateljstvu postavil Vlade Divac. O legendarnem srbskem centru, ki na Hrvaškem predvsem po incidentu z zastavo ob koncu svetovnega prvenstva 1990 v Argentini nima prav veliko pristašev, govori z izbranimi besedami. Pravi, da nikoli ne bo pozabila srečanja ob poslovilni tekmi Jureta Zdovca leta 2005 v Ljubljani. Takrat je Divac pritekel do zakoncev Petrović in zaradi izjemnega čustvenega naboja iz sebe komaj spravil kakšno besedo. Bolj zgovoren je bil v filmu, ki je sicer dvignil kar nekaj prahu, a Biserka Petrović ob tem poudarja, da je osnovno sporočilo – spomin. "Ohranjajmo spomin nanj. Le tako bo večno živel!"