Brata Dragić: kako je košarka naredila veliko škodo nogometu

Goran in Zoran z velikim zadovoljstvom izpostavljata domače Koseze, kjer se je zanju košarkarska pot tudi začela. Bila sta in sta še vedno zaščitni znak tamkajšnje osnovne šole. Njun duh je prisoten na hodnikih, na katerih sta pustila velik pečat.

Vsi prikimavajo, da je šport njuna osrednja nit življenja. Košarka, nogomet, rokomet, odbojka, atletika … so se venomer dopolnjevali. Praktično ni bilo športne panoge, v kateri se ne bi preizkusila in bila povrh vsega še uspešna. Zato smo malce globlje pokukali v prostore osnove šole Koseze, kjer praktično kar mrgoli ljudi, ki so bili tako ali drugače povezani z bratoma Dragić in se ju z velikim zadovoljstvom spominjajo.

Brane Bavdaž, sicer diplomant Fakultete za šport, je bil eden tistih, ki ju je spremljal na njuni košarkarski poti v okviru šolske košarkarske interesne dejavnosti. Tudi sam je bil nekdaj košarkarsko aktiven kot igralec – skupaj s kadeti Ilirije je bil drugi v Jugoslaviji tik za Jugoplastiko –, trener in sodnik. Zaradi prometne nesreče je moral pred desetimi leti končati poučevati telesno vzgojo. Umetni kolk mu je oteževal delo, zato se je moral prekvalificirati in kot velik ljubitelj knjig dobil službo na šoli kot knjižničar.

Nogometu "vzeli" nadarjenega otroka

Ljubezen do košarke pri njem še vedno ostaja, zato se še vedno vrača v dvorano in spremlja trenutne rodove. V dvorano, kjer se je pot bratov Dragić začela: "Spomnim se, da je bil Goran v svojih letih prav tako izvrsten nogometaš. Petar Lazarević, ki je bil sicer nogometni trener in učitelj telesne vzgoje, je prišel enkrat na moj košarkarski trening in rekel: 'Prevzel si zelo dobrega nogometaša in nogometu se bo naredila velika škoda.' Videl je, da je talent. Tudi Zoran je bil odličen v vseh športih. V kateremkoli športu bi bila, bi naredila 'boom'. Bila sta izjemna motorika."

Hitro se je dotaknil tudi izkušnje, ki jo je imel z mlajšim Zoranom, ko se je ta spoznaval z novimi športi: "V drugem ali tretjem razredu smo imeli na programu drsanje. Spomnim se, da je imel svetlo moder kombinezon in belo kapo. Ni imel drsalk, zato si jih je sposodil. Ker so mu bile bistveno prevelike, sem šel iskat lepilni trak, da bi mu pričvrstil nogo. A njega ni bilo več nikjer, ko sem se vrnil. Čeprav je prvič stal na drsalkah, se je že lovil z drugimi. Podobno je bilo na smučanju. On praktično ni vozil pluga. Nemudoma je šel na paralelno držo, in to kljub skromni opremi."

Goran dela vse skupaj bolj z glavo, Zoran pa z intuicijo

Tri leta je med njima razlike, a so bile in so še vedno tudi razlike v njunih karakterjih. Če za Gorana lahko rečemo, da je nekoliko bolj umirjen in nežen, je Zoran, kot pravi Brane, veljal za "mača".

"Kot sem ju jaz spoznal, bi lahko rekel, da Goran dela vse skupaj bolj z glavo in umirjeno, Zoki pa z intuicijo in veliko improvizacije. Goran si je ustnice grizel, če je izgubil ali slabše igral. Jokal ni nikdar, bil pa je na čustvenem robu. Videlo se je, da mu ni vseeno. Takrat se mu je voz ustavil. Je srčen fant. Še zdaj se mu vidi, ko uživa, da tudi ogromno točk. Zoki pa je le igral in se ni prav nič vznemirjal. Bil je vedno na pravem mestu. Če bi ga vprašal, zakaj je bil tam, ne bi vedel. Zadeval je z nemogočih položajev. Kar si je izmislil, je zadel. Spomnim se četrtfinalne tekme, ko sta ga dva zrinila v kot, a je zadel brez kosti. In tisti koš je bil pomemben za končno zmago. Zanj je bila trojka sveta. Veliko je metal od daleč. Gogi je imel študijski pristop. Vse je natančno preštudiral. Kar sem rekel, je bila kopija potem na parketu. On je eden takšnih igralcev, za katerega lahko rečeš, da je trenerjeva podaljšana roka na igrišču. Oba sta izstopala v svoji starosti," razlaga Bavdaž.

"Mama je bila prava levinja med tremi moškimi"

Ključna pri njunem osebnostnem in športnem razvoju sta bila starša, s katerima ju drži močna vez. Čeprav so živeli v enosobnem stanovanju in materialnih dobrin nista imela v izobilju, je bila zlata vredna njuna podpora na športni poti. "Mama je zelo skrbna. Bila je prava levinja med tremi moškimi. Morala jim je ukazovati. Verjamem, da ni imela lahkega dela z njimi (smeh, op. p.). Se pa vidi, koliko ji vračajo. Tako mama kot oče sta bila velika športnika. Marinka sem velikokrat videl, kako so igrali ena na ena ali dva na ena na Iliriji. Pri njima je bil približno takšen dan: košarka na šolskem igrišču, nato ura in pol košarke v šoli pri meni, odhod na Ilirijo, kjer sta bila v klubu, za konec pa še igra zunaj na igrišču pred Ilirijo. Oba sta bila polno aktivna, starša pa vedno prisotna na tekmah," se spominja prvi košarkarski trener Gorana Dragića in dodaja, da je član Phoenix Suns že v času osnovne šole veliko izkoriščal košarkarsko finto s pivotiranjem in tako ob večjih košarkarjih prihajal do metov.

Ne pozabljata, od kod sta prišla

Od njunega slovesa od osnovne šole je minilo že vrsto let, a ohranjata stik. Gogi je Braneta celo povabil v košarkarsko šolo, ki jo bo imel v poletnih mesecih, od zdravja pa je odvisno, v kakšnem obsegu bo lahko tam tudi aktiven: "Ko sta bila v srednji šoli, sta se vedno po koncu letnika oglasila v šoli – vsaj eden. Goran prihaja tudi zdaj, ko je v ligi NBA. Prav tako sva v navezi prek elektronske pošte, medtem ko z Zoranom ne. Ko nista bila več učenca naše šole, sta prišla poleti do mene in me prosila, če lahko trenirata v telovadnici. Naša ravnateljica je seveda ugodila njuni prošnji."

Da si kljub vsem obveznostim, ki jih imata kot profesionalna športnika, še vedno najdeta čas, da se zlijeta z okoljem, v katerem sta odraščala, pove veliko o njunih osebnostih. Vrednote sta jima vlila starša in v Kosezah so izjemno ponosni, da so imeli pod svojim okriljem takšna človeka in športnika, kot sta brata Dragić. Morda pa so tudi zaradi njiju cene stanovanj v Kosezah nekoliko višje. Šalo na stran. Ne glede na vse bosta Goran in Zoran za vselej zaščitna znaka Kosez.