Žogo zamenjala za fotoaparat, a se odlično znajde tudi pred objektivom

Sportal Slovenski reprezentantki je vabilo v ZDA življenje obrnilo na glavo

Katarina Ristić Brown Foto: Bojan Puhek "Oče je bil tisti, ki me je prepričal za košarko. Prej sem trenirala karate, gimnastiko, plesala. Košarke nisem želela igrati. To je tako mehkužno, sem govorila. Ampak oče je bil pa povsem nor na košarko. In sem začela zaradi njega," z danes 39-letno Katarino Ristič Brown v njeni domači Škofji Loki začnemo obujati spomine na njeno prvo kariero − košarkarsko. "Zunaj sem začela igrati s fanti. Takrat sem se zaljubila. Oče me je nagovarjal, naj igram s fanti, da so hitrejši, boljši. In tako sem res tudi jaz postala boljša."

Pripravništvo v lekarni? Raje je izbrala igranje košarke v tujini.

Pri 22 letih je odšla v tujino. Foto: Vid Ponikvar/Sportida Če danes vse več slovenskih košarkaric odhaja v tujino, je bila Katarina ena prvih. "Bilo so drugačni časi. Prvi sta bili Daliborka Jokić in Katja Temnik, potem pa sta poleg mene šli še Sandra Piršić in Maja Erkić. Vsekakor pa takrat niso v tujino hodile tako mlade kot danes, ko odhajajo že 16-letnice, 17-letnice. Jaz sem takrat imela 22 let." Bila je pred prestopom v Celje, a jo je na evropskem univerzitetnem prvenstvu opazil trener iz Poljske. In leta 2007 je odšla v AZS Gorzow. "Nisem niti vedela, kam grem. Doma sem delala še pripravništvo v lekarni. A sem si rekla, da se nočem spraševati, kaj bi, če bi. In sem šla. Prišla sem v zelo dobro ekipo, igrale smo v EuroCupu. Nisem vedela, kakšna košarka se igra na Poljskem. In tako sem začela." To so bila še leta, ko ni bilo prenosov tekem, ko je kar sama domov sporočala, koliko točk je dosegala na tekmo.

"Na košarko sem bila povsem nora"

Z nasmehom obuja spomine na košarkarsko kariero, ki ji je dala disciplino in prijateljstva. Foto: Bojan Puhek

Katarina Ristić Brown v reprezentančnem dresu leta 2008 Foto: Vid Ponikvar/Sportida "Od malega sem si želela tudi WNBA. Ko bi se morala odločiti za kolidž v Ameriki, pa sem se odločila, da bom raje igrala profesionalno v Evropi. To je bil res lep del mojega življenja." Z igranjem v tujini je od košarke lahko živela. "To sem si želela. Strah me je bilo, a sem bila pripravljena vse pustiti. Na košarko sem bila povsem nora. Od nje sem bila kar odvisna." V tujini je igrala 13 let, po vsej Evropi, od Poljske do Izraela, od Francije do Turčije. "Najlepše je bilo v Italiji, v Livornu. Tam sem igrala dve leti. Všeč so mi tudi Poljaki, saj so prijazni, pa tudi liga je bila dobra. V Grčiji sem imela zelo dobrega trenerja, ki je bil tudi trener grške reprezentance." 

Največji uspeh je dosegla v Franciji, ko so osvojile EuroCup (ESB Villeneuve-d'Ascq). "Sezona je bila kar težka, ker nisem veliko igrala. Bile smo dobra ekipa. Ni mi žal. Še zdaj smo prijateljice. Trener je bil tudi super. A nisem veliko igrala in mi je bilo zato težko. Trener se mi je opravičil, da nisem toliko igrala. Po tisti sezoni sem težko dobila klub in je potem kar trener klical in razlagal, zakaj nisem igrala, da je on naredil napako, ko mi ni dal možnosti." Težko se je soočiti s tem, ko eno sezono igraš po 40 minut, nato v naslednji skoraj nič. Bila je tudi slovenska reprezentantka, a ni imela pomembnejše vloge. "Mogoče sem mislila, da sem si zaslužila več. A mogoče ni res. Moj prijatelj skavt je rekel: 'Lahko si dober, a ni nujno, da ustrezaš trenerju.' Potem sem imela še težave s koleni in sem poleti raje počivala. Počasi so nato prišle tudi mlajše igralke."

Los Angeles ali Škofja Loka? Zanjo ni bilo dvoma.

Zaradi varnosti in bolje urejene sociale je za svoja sinova izbrala življenje v Sloveniji, kjer se z rasizmom ni nikoli soočila. Foto: Bojan Puhek "Disciplino. Spoznala sem kulture različnih držav. Prijateljstva, spomine. Košarka sama niti ne toliko, kot sem vse drugo," Škofjeločanka odgovori na vprašanje, kaj ji je igranje košarke v tujini dalo za življenje. Pa tudi družino. Na treningu v Los Angelesu je spoznala Cecila Browna, s katerim sta se pozneje poročila in imata dva otroka − Caira in Dariusa. Tri- in enoletnik sta danes tista, ki skrbita, da je njeno življenje tudi po koncu košarkarske kariere zelo aktivno. Morda še bolj. Zanjo ni bilo dvoma, da bo z otrokoma živela v Sloveniji. "Zaradi zdravstva, šolstva, varnosti. Imam starša, ki mi zelo pomagata. Tukaj bosta lahko šla otroka sama v šolo, trgovino. Tam je drugače, je tudi rasizem, ki ga tukaj sama nisem doživela."

Sportal Krvavel je za Olimpijo, danes vzgaja talente v Ilirski Bistrici

"In košarka je bila preteklost"

Ko je prvič postala mamica, je košarka zanjo postala preteklost. Foto: Bojan Puhek Košarkarsko žogo je pospravila leta 2019, ko je prvič zanosila. O koncu profesionalne poti je sicer razmišljala že nekaj sezon prej. Zadnjo sezono je igrala za Triglav, kjer je obenem dobila še službo v marketingu. "Težko je dobiti službo brez izkušenj, zato sem se odločila za Triglav. Imela sem že 35 let in morala sem začeti razmišljati o prihodnosti. Nikoli pa me ni vleklo v košarkarske trenerske vode. Obenem sem še zanosila. In košarka je bila preteklost." Ko prime žogo, pogreša igranje, a časa zanjo nima več. Pa še našla je novo ljubezen. To je fotografija.

"Teta, tebe vsak teden zanima nekaj drugega"

Žogo je zamenjala za fotoaparat. Foto: Bojan Puhek Farmacija, marketing, vrtec, fotografija ... V iskanju druge kariere je preizkusila marsikaj. "Moja nečakinja pravi: 'Teta, tebe vsak teden zanima nekaj drugega.' Težko je najti še eno tako ljubezen, kot je bila košarka. Izkusila sem, kako je, ko te v življenju nekaj res veseli. Spet bi rada delala nekaj takega. Bila sem v marketingu: super podjetje, super ljudje. A nisem človek, ki bi sedel za računalnikom. Potem sem se šolala za predšolsko pedagogiko in montessori pedagogiko. Sem diplomirala in sem eno leto delala v vrtcu. Vmes sem razmišljala še, ali bi šla delat še veterino. Med drugo nosečnostjo pa sem imela doma fotoaparat in sem se vpisala na tečaj k Tini Ramujkić. To me je povsem 'potegnilo noter'. In naredila sem prvi tečaj, nato drugi, pa tretji. In me je res veselilo. Točno tak občutek sem imela kot pri košarki. Lahko delam do treh zjutraj." Si danes predstavlja, da bi delala v lekarni, kar je bila njena možnost pred 16 leti? "Nikoli! Ko pridem v lekarno in tam še vedno delajo tisti, s katerimi sem takrat delala. Se pogovarjamo, so dober kolektiv, a to delo ne bi bilo zame. Niti slučajno. Življenje te odpelje in jaz se pustim, da me vodi."

Novopečena fotografinja, a se tudi sama znajde pred objektivom (foto: Bojan Puhek):

Fotogalerija

1 / 25

"Najraje fotografiram nosečnice"

Najraje fotografira nosečnice in dojenčke. Ta konec tedna bo prvič tudi poroko. Foto: Bojan Puhek "Najraje fotografiram nosečnice. Sicer pa družinska fotografija, otroci, dojenčki ... Zdaj začenjam s porokami, tudi s poslovno fotografijo," svojo novo strast in službo predstavi Katarina. Znanje o portretni fotografiji je sprva pilila predvsem s fotografiranjem 18-letne nečakinje in svojih dveh sinov. Prav ta konec tedna prvič fotografira na poroki nekdanje košarkarice Lee Jagodič. "Je kar malo strašljivo, zato sem povabila tudi svojo učiteljico fotografije. Vsak fotograf mi reče, da je začel fotografirati poroke, a je potem prenehal. Bomo videli. Poskusit ni greh," pove v smehu. Nekega dne bi se rada preizkusila tudi v fotografiranju košarkarske tekme, a za to bi morala kupiti drugačno opremo.

"Vidim, da je konkurenca velika"

Konkurenca med fotografi je, a ni tekmovalnosti in novi kolegi ji pomagajo. Foto: Bojan Puhek Največji izziv je mladi podjetnici najti stranke, saj se ljudje raje odločijo za uveljavljene fotografe. "Sploh nisem vedela, da je tako veliko fotografov. Zdaj vidim, da je konkurenca velika. Ni pa nobene ljubosumnosti, tekmovalnosti. Če kaj potrebujem, mi drugi fotografi pomagajo. To mi je všeč. Veliko je tudi učenja, pri fotografiji je vedno nekaj novega. Nikoli ni konec. Vedno so novi trendi. Všeč mi je, da je veliko ustvarjalnosti, da lahko ustvariš nekaj svojega." Profesionalna fotografija tudi stane. "Pa ne samo fotooprema. Potrebujem številne dodatke: obleke, zibelke ..." Doma ima zdaj pravi profesionalni studio. Všeč ji je, da dela z ljudmi. "Pričakujejo dojenčke. So veseli, vsi imajo dobro energijo."

Slovenije brez Nike Barič? "Pomembna je energija v ekipi."

Slovenke igrajo domači EuroBasket. Z Evo Lisec se pogosto slišita. Foto: Siniša Kanižaj/Sportida Želi si, da bi si kakšno tekmo domačega evropskega prvenstva košarkaric lahko ogledala v Stožicah v živo (z njo smo se pogovarjali pred prvo tekmo). Od trenutnih reprezentantk Slovenije se največkrat sliši z Evo Lisec, na kavi se včasih dobi s Tejo Oblak, ki je prav tako iz Škofje Loke, od nekdanjih se je nedavno dobila s še eno Škofjeločanko, in sicer Saro Oblak (tudi njo smo gostili v rubriki Druga kariera). "Preden sem šla v tujino, smo imeli v Škofji Loki tako fantje kot dekleta prvo ligo v košarki, rokometu in odbojki. Dvorana Poden je bila tako zasedena, da smo morali igrati še po drugih telovadnicah." Takrat so v Škofji Loki igrale evropsko mladinsko prvenstvo košarkaric.

Ekipa je najpomembnejša. Foto: Bojan Puhek Slovenski reprezentanci je zaželela vse dobro na prvenstvu, odsotnost prve zvezdnice slovenske košarke Nike Barič po njenem mnenju ni tako pomemben dejavnik. "Vsem namenjam dobre besede, tudi Niki. Je odlična igralka. A ekipa je ekipa. Bila sem del ekip, kjer smo imeli same superzvezdnice, pa nismo nič osvojile. Sem pa igrala tudi v ekipah, kjer nismo bile tako slavne, a smo držale skupaj in tako naredile velik rezultat. V ekipi je pomembna energija in tudi to, kako se nato stvari 'poklopijo'." Mogoče jih je izključitev Baričeve iz ekipe še bolj povezala. Rakete prvi del prvenstva to nedeljo končujejo s tekmo proti favorizirani Franciji. 

Sportal Sanjal, da bo igral v NBA, danes tehniko uči mlade in zvezdnike, kot sta Shengeila in Blažič