Slovenski košarkar, ki se je nepričakovano znašel v Dallasu

"Nasvet, ki bi ga dal mlajšim generacijam? Jaz sem že nekje v tretjem, četrtem razredu spoznal, da nisem človek sistemov, iz šole sem bežal v košarko, potem pa sem bil 20 let v košarkarskem balončku, v katerem sem res užival. V košarki in športu ni bližnjic, nujno je trdo delo in odrekanje, z ničimer ti na koncu ni prizaneseno. Najboljša odločitev, ki sem jo sprejel pred nekaj leti, je, da se ne obremenjujem s tem, kaj pravijo drugi," nam je v slabo uro dolgem pogovoru v njegovem domačem Šempetru v Savinjski dolini ob kavi razlagal nekdanji slovenski košarkar Samo Udrih, ki je tudi po koncu igralske poti ostal zvest ljubezni do oranžne žoge.

Danes 44-letni nekdanji slovenski reprezentant je takoj po koncu svoje poti zajadral v trenerske vode, kjer se je po odhodu Mira Alilovića najprej preizkusil pri mlajših kategorijah kratke zgodbe Kopra Primorske, trenutno pa se ukvarja z mladinskim razvojem na Vranskem. "Vodim ekipo do 18 let, zaenkrat mi je to dovolj, ker mi je trenutno prioriteta čas z mojo hčerjo, vse ostalo je trenutno postranskega pomena. Takoj po koncu kariere sem bil kolešček v razvoju Kopra Primorske. Po koncu tiste zgodbe sem iskreno potreboval leto in pol, da sem prišel k sebi, ker je bilo v tisto zgodbo vpletenih res veliko ljudi, ki so bili moji prijatelji, soigralci, bivši košarkarji. Po eni strani smo si tak epilog tudi zaslužili, ker smo vsi, ki smo šli v to zgodbo, dobili konec, ki smo ga lahko pričakovali, ko je bil v igri denar," o koncu zgodbe Kopra Primorske po finančnih težavah pripoveduje starejši od bratov Udrih.

Udrih je za reprezentanco Slovenije zbral 27 uradnih nastopov. Foto: www.alesfevzer.com

"Zatem sem dve leti delal v šoli, ker me je moja boljša polovica spravila v pogon. Takrat sem pomagal enemu izmed učencev v okviru dodatne strokovne pomoči. Tudi to je bil svojevrsten izziv, vmes sva zamenjala dve šoli. Bila je dobra izkušnja, a zahtevna. Potem sem se vrnil v košarko. V času, ki ga ne posvetim košarki, zdaj berem knjige, večino časa pa preživim s hčerjo in psom. Ostali čas pa še vedno preživim v dvorani, tudi sam še pogosto vržem proti košu," pravi Udrih, ki se kljub pritiskom sodobnega življenja uspešno upira skušnjavam tehnologije in socialnih omrežij.

Kaj pa brat Beno?

Samo je z bratom Benom sestavljal le eno iz uspešnih bratskih slovenskih košarkarskih navez - brata Udrih, Dragić, Lorbek, pa Murić, Nikolić … Medtem ko je Beno glavnino svoje kariere preživel v ligi NBA, je Samo svojo kariero gradil v Evropi. Oba pa sta se po koncu karier podala v trenerstvo, medtem ko je Samo svojo sredino našel v Sloveniji, pa si je Beno, ki je s San Antoniom v svoji karieri osvojil dva šampionska prstana, življenje ustvaril v ZDA, trenutno pa je trener ekipe Wisconsin Herd, razvojne ekipe Milwaukee Bucks v NBA G League. 

"Iskreno, se z Benom ne slišiva pogosto. Zdaj je trener v razvojni ekipi Milwaukeeja, to si je želel in tudi dobil. Na vse skupaj se še nekoliko navaja, to je njegova prva sezona. Pred nekaj leti se spomnim, da je imel še idejo, da bi se mu tudi sam pridružil v trenerskem delu v ZDA, a iskreno sam nisem nikoli imel te želje. Nazadnje je bil v Sloveniji leta 2018 pred poroko. Okoli njega se je v preteklosti v javnosti in medijih napravila velika zgodba, ki je šla čez vse meje. Beno je imel res uspešno kariero, osvojil je dva prstana, a se o tem veliko ni govorilo, ker se je sam odločil tako, kot se je. Med njegovo kariero sem bil vsako poletje pri njem v ZDA, pa sem videl vse, kar sem lahko videl, zdaj pa iskreno najbolj uživam doma. Napotoval sem se že med kariero, zdaj imam iskreno do tega kar malce odpor," pravi starejši od bratov Udrih.

Z bratom Benom Foto: www.alesfevzer.com

Neverjetna epizoda v Dallasu

Udrih je kariero končal po koncu sezone 2016/17, ki jo je preživel v dresu drugoligaša iz Celju. Košarkarska pot ga je med drugim zanesla v Francijo, Izrael, Italijo, Španijo, Grčijo in na Slovaško. Zelo zanimiva pa je bila tudi epizoda, ki jo je doživel pred začetkom sezone 2004/05, ko ga je pot nenadejano odnesla v Dallas, kjer v zadnjih letih kraljuje Luka Dončić.

"Ta Dallas je bila moja srečna zgodba, takrat se je vse poklopilo. O tem se takrat ni veliko govorilo. Še danes ne vem, kako je do tega sploh prišlo. Celo poletje sem treniral, pa nisem dobil kluba, nikakor nisem dobil klica agenta, s katerimi sem imel težave skozi celotno kariero. Takrat sem trdo treniral, konec avgusta se ni dogajalo še nič, zato sem šel do Bena v San Antonio na dopust. Medtem ko sem bil v bazenu, sem dobil klic iz Dallasa. Takrat sem dobil pregledni trening. Mislil sem, da bom na tem treningu s košarkarji iz razvojne lige, bil sem celo še brez košarkarskih copat, tako da mi je Beno posodil svoje za številko premajhne, ki so me tako ožulile, da sem že na prvem treningu mislil, da se mi bo zmešalo (smeh, op. p.)," v smehu pripoveduje Udrih, ki je nato nenadejano spoznal vse zvezdnike takratne zasedbe iz Teksasa.

Pred sezono 2004/05 se je znašel na preizkusu v Dallasu. Foto: Gaja Hanuna

"Spomnim se tistega prvega treninga, ko so po stopnicah v dvorano prišli vsi, od Dirka Nowitzkega, pa za njim Jerry Stackhouse, Josh Howard, Darrell Armstrong, Markiz Daniels, vlogo trenerja je imel Avery Johnson. Spomnim se, da smo dve uri in pol igrali ena na ena, mislil sem, da bom umrl. Potem sem dobil povabilo na trening kamp, kjer smo trije tekmovali za 15. mesto v ekipi. Nekje tretji, četrti dan sem vedel, kje sem. Za to mesto se je boril še eden izmed veteranov, ki je nato dobil tudi mesto v ekipi."

Stik z ligo NBA odskočna deska za Španijo

Kljub vsemu je bila izkušnja v Dallasu zanj odlična odskočna deska za nadaljevanje kariere. "Ko si enkrat nekje okoli lige NBA, agentom kar naenkrat postaneš zanimiv. Takrat vem, da sem po tem času v Dallasu v torek dobil agenta, v četrtek sem bil že v Gironi. Španija je bila vedno moja želja. Spomnim se, da sta bila takrat na mojem položaju Raul Lopez, ki je malce pred tem operiral koleno, in Ariel McDonald. Obdobje v Španiji je zagotovo najlepše v moji karieri iz vseh vidikov. Tudi v Ciboni je bilo lepo, a takrat sem hkrati še dokončal šolanje na ekonomski šoli," se spominja Udrih.

Po karieri se je ustalil v domačem Šempetru. Foto: Gaja Hanuna Liga NBA in fenomen Luke Dončića

Kljub temu da je dobro spoznal blišč lige NBA tudi preko brata Bena, ga dogajanje v najbolj zvezdniški ligi na svetu ne navdušuje. "Fantje mi na treningih povedo, kaj se dogaja v ligi NBA, ampak sam, če vidim, če je več kot 111 doseženih točk, potem sploh ne gledam statistike. Neverjetno je, kam je šla košarka. Če primerjaš že All-Star tekmo zdaj in dvajset let nazaj, je to drugačen šport. Trenutno sem v fazi, ko NBA tekme res težko gledam oziroma jih sploh ne gledam. Sam vedno pravim, da sem jaz z drugega planeta, s planeta, kjer denar ne obstaja," pojasnjuje Udrih, ki kljub temu ni mogel mimo fenomena Luke Dončića.

"V tem celotnem dogajanju vidim tudi negativne stvari, ampak samo zato, ker se ljudje preveč poistovetijo s tem njegovim uspehom. Zaradi tega, ker je uspelo njemu, mislijo nekateri starši, da bo njihov otrok šel po isti poti in bil enako uspešen. Košarkar, kot je Luka se rodi enkrat na sto let. Luka zdaj živi v tem cirkusu, je pa pomembno, da ima okoli sebe ljudi, ki jim lahko zaupa in mu želijo najboljše, in res upam, da jih ima. Luke sicer osebno ne poznam, seveda pa poznam očeta Sašo, s katerim sva istočasno delala šolo za trenerja, pa z nama še Gregor Hafner in Simon Petrov," pravi Udrih, ki ob predstavah najboljšega slovenskega košarkarja ne ostaja ravnodušen.

"Kar se tiče Luke, se vidi, da se na parketu res igra. Moram povedati sicer, da mi gre njegovo pritoževanje na igrišču na živce (smeh, op. p.), a to ne spremeni dejstva, da je vrhunski košarkar. Pri njem me najbolj navdušuje njegova sprememba ritma, Luka zna iz pete prestave dati ekspresno nazaj v drugo, kar je res redkost, ob tem pa ima ob svoji višini in teži še res veliko moči. Vesel sem, da ima v Dallasu zdaj še Kyrieja, ki me navdušuje, a iskreno ne vem, če bo trenutna ekipa dovolj za prstan. Mu pa privoščim," pravi nekdanji slovenski reprezentant.

Foto: Gaja Hanuna

Spomini na reprezentanco

V dresu slovenske izbrane vrste je v svoji karieri dvakrat nastopil na evropskem (2009 in 2011) ter enkrat na svetovnem (2010) prvenstvu. Skupaj je zbral 27 uradnih nastopov. "Leta 2009 na Poljskem smo bili res blizu odličja, Erazem Lorbek je bil takrat v nerealni formi. Iskreno, če bi bil že takrat selektor Igor Kokoškov, no ali pa še kdo drug, bi že takrat nesli medaljo. Nikakor ne mislim, da je za karkoli kriv Jure Zdovc, a manjkala nam je pika na i. Kot ekipa smo se res dobro razumeli, spomnim se, da je imel Gogi takrat ljubezenske težave," se v smehu spominja Udrih, ki je nato v njegovem značilnem odkritem slogu tudi nadaljeval.

Z Goranom Dragićem pred odhodom na EuroBasket 2011. Foto: www.alesfevzer.com

"Sem pa iskreno ravno zadnjič razmišljal, po kakšnem ključu sem bil sam del reprezentance (smeh, op. p.). Ravno zadnjič sem po dolgem času gledal tekmo iz svetovnega prvenstva 2010 proti Američanom in bi sam v tisti reprezentanci z očmi in pogledom, kot ga imam zdaj, naredil tako čistko (smeh, op. p.). A spomini so res lepi. Še zdaj sem veliko v kontaktu z Urošem Slokarjem, ki živi v Švici. V navezi sem tudi z Boštjanom Nachbarjem pa tudi z Goranom Jagodnikom, čeprav sva se po tisti epizodi na Primorskem nekoliko oddaljila oziroma so šle najine poti malce po svoje. Od vseh soigralcev in trenerjev sem se veliko naučil, vsak mi je nekaj dal, tudi tisti, ki so mi šli najbolj na živce (smeh, op. p.). Vsi so botrovali k moji karieri," z zadovoljstvom poudarja Udrih.

Skrb za prihodnost

Nekdanji košarkar je trenutno v domačem Šempetru našel svoj mir in dom, ki se je med kariero spreminjal iz sezone v sezono. "Kar se tiče moje kariere, nimam obžalovanj. Zadovoljen sem z vsem, kar sem naredil. Trenutne generacije se močno razlikujejo od časov, ko smo odraščali mi. Sigurno pa za to ne moremo kriviti le otrok, težava je, ker smo se vsi spremenili. Vsi smo postali sužnji tehnologije, ni več igralcev, ki bi živeli le za žogo in košarko. Vedno pravim, da se učitelj pojavi, ko je učenec pripravljen. Otrokom bi rad dal neko okolje, iz katerega bi imeli odskočno desko za naprej. V Savinjski dolini je središče košarkarskega dela na Polzeli in če je tam slabo, potem je slabo tudi drugje in na koncu vsi delamo na stopnji preživetja. Nekako nimajo prostora oziroma vizije, kako naprej. A glede na stanje je to za razumeti," je prepričan Udrih, ki ob tem tako kot slovenska športna javnost z zaskrbljenostjo spremlja dogajanje v klubski košarki.

Foto: Gaja Hanuna

"Nočem biti preveč negativen, če rečem milo, je vse skupaj zelo drugače, kot je bilo včasih. Nivo je res pošteno padel, vse skupaj je močno padlo. Od trenerjev do košarkarjev, pri katerih veliko mlajši misli, da že vse vedo. Nastal je miks, iz katerega ne bo nastalo nič dobrega, celoten sistem bi se moralo postaviti na novo. Ugotovil sem, da bom tudi lahko v tem novodobnem svetu verjetno deloval le kot svetovalec, saj so tudi zahteve za trenerje šle čez vse meje," je še dodal nekdanji košarkar, ki pa si pušča odprta vsa vrata.

"Po koncu te sezone bom videl, kako naprej. Vransko je majhna košarkarska sredina in je že dejstvo, da smo zdaj del prve lige, za nas velik dosežek. Trenutno je to stvar, ki ji namenim največ časa, ni pa dolgoročno to nek projekt, s katerim se želim ukvarjati. Rad bi se individualno ukvarjal s košarkarji ali košarkaricami, ki si želijo še nekaj več, verjamem, da jim lahko z izkušnjami ogromno pomagam in pripomorem," je še pridal nekdanji član Estudiantesa in Hapoela iz Tel Aviva.

Več iz rubrike Druga kariera:

Sportal Bolezen mu je spremenila življenje, a se je naučil živeti z njo. Zdaj ga čaka nov izziv.

Sportal "Nastopil sem na petih olimpijskih igrah, morda mi je le nekaj uspelo v življenju"

Sportal Zloglasne zgodbe z ljubljanskih Fužin so bile po njegovem napihnjene #video

Sportal Saša Dončić in njegova življenjska ljubezen #video