SPORTAL

Že v polfinalu je bil Matjaž Smodiš med protagonisti zmagoslavja nad Tau Ceramico (83:79), čeprav mu met z razdalje nikakor ni stekel. Tudi v velikem finalu proti Maccabiju (91:77) je dolgo ravnal svojo strelsko roko. Prvo in edino trojko je iz enajstih poskusov zadel šele v zadnji četrtini. Tedaj je tudi odločno zagospodaril pod obema obročema in bil natančen s črte prostih metov. To je bila vsekakor dovolj primerna pomoč Trajanu Landgonu za vnovično evropsko zmagoslavje. "Neverjetno! Če sem pošten, moram priznati, da sem tokrat pričakoval Maccabijevo zmago. Zgolj zavoljo številk. Bal sem se tega finala. Bolj kot tistega v Pragi leta 2006. Tedaj smo vedeli, da moramo za zmago ugnati prvake. Tokrat pa so vlogo favorita vsi po vrsti pripisali nam. Čutili smo hud pritisk. Že v končnici, še posebej pa nato na zaključnem turnirju. A pokazali smo, iz kakšnega testa smo. Pokazali smo značaj. Pokazali smo, da je ekipa sestavljena za zmagovanje. Če ima kakšen košarkar slab dan, se bo že našel nekdo, ki bo vskočil," je bil navdušen slovenski reprezentant, ki je ob zmagoslavju visoko v zrak dvignil desnico, s katero je ponosno pokazal številko 3. Ne, ne gre za simboliko ob zadeti trojki. Tudi ne za pretirano izkazovanje simpatij do Srbije. Gre za Smodišev tretji evropski naslov, ki v sebi skriva še dodatno simboliko. "Imam tri sinove. Odslej imam tudi tri naslove evropskega klubskega prvaka. Za vsakega po enega," je razložil 205 cm visoki Novomeščan, ki se bo s soigralci sedaj posvetil še ruskemu prvenstvu, nato pa bo prost igralec na igralski tržnici. Vseeno obljublja, da bo na voljo tudi selektorju Alešu Pipanu pri lovljenju olimpijske vozovnice.

Sportal

Foto: Reuters