Cedevita Olimpija
Sreda, 22. 4. 2020, 9.44
4 leta
INTERVJU: Zmago Sagadin
Zmago Sagadin: Premagal nas je srbski klan
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,54
11
Upokojeni trener Zmago Sagadin natanko 23 let po rimskem zaključnem turnirju evroligaške četverice o ljubljanski Olimpiji nekoč in danes, o kritiki Američana Freemana in pohvalah njegovega rojaka McDonalda, o tem, kako bi v njegovem sistemu deloval Luka Dončić, pa o pogrešanju prave košarke in še čem.
Če so starejše generacije košarkarskih navdušencev rade razglabljale o epskih predstavah Olimpije pod tivolskimi kostanji, na Gospodarskem razstavišču ali o prvih uspešnih zgodbah v Tivoliju, pa je za generacijo, ki se je v košarko zaljubila ob razpadanju nekdanje skupne države ali celo še po osamosvojitvi, ideal Smelt Olimpija v 90. letih preteklega stoletja. Ta je enega od dveh velikih vrhuncev doživela prav pred 23 leti.
"Dvignimo roke gor, gremo na final four," je v tisti čarobni sezoni 1996/97 pogosto odmevalo v nabito polnem malem Tivoliju, ki je tedaj veljal za eno najbolj vročih evropskih dvoran. To je bila sezona, v kateri je trener Zmago Sagadin našel pravo ravnovesje med kakovostnimi tujci in domačo kombinacijo "mladcev" ter bolj izkušenih.
Zmaji so po uspešnem skupinskem delu v dramatičnih izločilnih bojih ugnali zagrebško Cibono in Olimpio iz Milana. Na zaključnem turnirju v Rimu, ko se je zgodilo eno prvih velikih slovenskih navijaških romanj, so v polfinalu prav na današnji dan 1997 klonili proti poznejšemu prvaku Olympiacosu in na tekmi za tretje mesto dva dni pozneje premagali Asvel.
Dovolj velik povod, da je v času popolnega športnega mrtvila telefon zazvonil 67-letnemu Zmagu Sagadinu …
V soboto je bil gost našega sobotnega intervjuja Arriel McDonald, ki vas je označil za drugega očeta in zaslužnega za njegovo uspešno kariero. No, kmalu zatem pa je o vas spregovoril tudi Reggie Freeman, ki je pod vašo taktirko igral pri Crveni zvezdi. "Je eden od najslabših trenerjev, s katerimi sem delal. To je človek, ki je sposoben med treningom stalno vpiti in žaliti igralce," je dajal. Vaš komentar?
Arriel je odličen fant. Spomin na sodelovanje z njim je dober. To je bilo obdobje velikega košarkarskega navdušenja. Ljudje so z nami potovali po Evropi. Srečen in ponosen sem, da sem bil del tega. Vesel sem, da se je tudi po slovesu od Ljubljane podpisal pod lepo kariero. Freeman? Izjemen talent. Spremljal sem njegovo pot in bil v stiku z njegovim agentom. Ko ga je ponujal Crveni zvezdi, sem izrazil dvom o tem, da je to pravi sistem zanj. Menil sem, da ne bo prenesel peturnega dnevnega drila. In dejansko ga ni. To je bil razlog, da je beograjski klub z njim prekinil pogodbo. Ni zdržal. Tudi njegovo življenje ni bilo dovolj športno. Konkretno, preveč je bilo nočnega življenja. Dopoldanski trening je za nekoga, ki ni počival osem ur, ubijalski. Njega je izločil sistem, ne jaz. Nikoli nisem preganjal igralcev. Vsem pa sem pokazal okvir. Kdor je okvir prestopil, je padel v prepad. Freemama mi je bilo žal, saj je bil zelo nadarjen.
Na današnji dan pred 23 leti ste tedanjo Smelt Olimpijo na evroligaškem turnirju četverice v Rimu vodili v polfinalni tekmi proti Olympiacosu. Si kdaj očitate tisti poraz?
Na drugi strani je bil trener Olympiacosa Dušan Ivković. Na tribunah je bil generalni sekretar Fibe Borislav Stanković. Ta srbski klan je želel, da Olymiacos osvoji evroligo. Morda sem na tisti tekmi zaradi tega izgubljal preveč živcev. Žal so bili tudi časi, ko je bilo veliko stvari delegiranih. To je bil nato tudi razlog za razkol v evropski klubski košarki. Mnogi se teh igric nismo želeli igrati. Prav zaradi tega se je pozneje rodil Uleb. Razmere so bile boljše. A razkola še ni konec. Če se vrnem k vašemu vprašanju, moram danes priznati, da je bila za Olimpijo že uvrstitev na zaključni turnir izjemen uspeh. Tretje mesto v Evropi je briljanten dosežek, ki si ne zasluži grenkega priokusa. To je bil rezultat v realnih okvirih.
Ste takrat verjeli, da se bo ponudila nova priložnost?
Absolutno. Olimpija je bila stalnica na najvišji evropski ravni. Redno smo se uvrščali v končnico. Spomnite se sezone, ko nas je Virtus v Bologni ugnal v četrtfinalu. Odločala je ena žoga. Trojka, ki jo je v zadnji sekundi za italijansko zmago zadel Emanuel Ginobili, me je še dolgo preganjala v sanjah. A to je dokaz, da smo bili povsem enakovredni poznejšemu prvaku Evrope. Bili smo blizu. Moje vodilo pa je bila stalna prisotnost. Klub, ki niza vrhunske predstave, polni dvorane in vsako leto v ospredje potisne enega ali dva mlada igralca. Tega sem se držal kot pijanec plota. Ob tem sem upal in verjel, da bo prišla sezona, ko bomo lahko storili še tisti zadnji korak. Žal je sledil zlom Olimpije.
Toda ta stalna prisotnost je bila že tedaj draga. Danes se zdi nedosegljiva …
S pravim delom bi Olimpija lahko v dveh letih ujela raven Žalgirisa. A za projektom morajo stati strokovna politika, prava usmerjenost in odločno vodstvo. Ljubljana ima izjemno infrastrukturo. Če imaš kakovost, lahko polniš dvorano in že iz tega naslova zaslužiš nekaj milijonov evrov. Ob sponzorskih vložkih je mogoče prevzeti pobudo v regiji in dohiteti Žalgiris. Seveda pa to ne bo proračun zahodnoevropskih velikanov, ki vse rešujejo le z denarjem. Pri nas nikoli ne bomo v tem položaju. Klub s področja nekdanje Jugoslavije ne bo nikoli v enakovredno finančni tekmi. Iskati je treba druge niše. Trdim pa, da Stožice, Ljubljana in Slovenija potrebujejo evroligaša. Kdaj? Ne bi si upal napovedati. Trenutno ne kaže prav dobro.
Kakšni pa so nastavki Cedevite Olimpije?
Olimpijo spremljam z enim očesom. Nekajkrat sem bil v Stožicah, ogledal sem si še nekaj tekem v ligi ABA. Premalo, da bi sodil. Državnega prvenstva ne spremljam. Odločil sem se namreč, da slabih tekem v svojem življenju ne bom več gledal. Z veseljem pa gledam evroligo. To mi zadostuje.
Liga NBA?
Pogledam si vrhunce tekme, na katerih igrata Luka Dončić in Goran Dragić. Pač, naša fanta. Všeč sta mi. Sicer pa me redni del lige NBA ne pritegne. To je tekmovanje v tem, kdo bo dosegel več košev. Gor dol, gor dol … Trojka na trojko. Brez obrambe, brez kombinatorike. To ni zame. A očitno imajo ljudje to radi, zato tudi evropska košarka sledi tem trendom. To se vidi predvsem pri tujcih, ki so čedalje manj obrambno naravnani. Slika pa se povsem spremeni v končnici lige NBA. To je nova raven.
Na katerega izmed nekdanjih varovancev pa ste najbolj ponosni?
Lahko vam povem, koga mi je najbolj žal. To je Sani Bečirović. Izjemen potencial. Če ga ne bi zaustavila poškodba, bi segel še krepko višje, kot tudi sicer je. Igral bi tudi v ligi NBA. Ponosen pa sem pravzaprav na vse, ki so uspeli. Pa ne le na tiste, ki so igrali v ligi NBA. Tudi na tiste, ki so s trdim delom prišli do neke evropske ravni. Pogosto slišim, kako sem fante priganjal v dvorani. Lahko pa vam povem, da sem moral mnoge priganjati iz dvorane. Ustvarili smo pogoje, v katerih je bilo treba zavirati košarkarje. Ker ko začutijo kri … To so pravi fantje. No, nekaterim je bilo vse odveč. Tisti niso uspeli.
Kako pa bi v vašem sistemu deloval Luka Dončić?
Dobri igralci bodo vedno izplavali. Takšnih mojstrov preprosto ne moreš zaustaviti. Zase pa pravim, da sem vedno ustvarjal pogoje, v katerih so talenti cveteli. Tudi Luka bi. On je vendarle nekaj več. Na tem področju se na 20 ali 30 let pojavi kakšen izjemen talent. Radivoj Korač, Ivo Daneu, Krešo Ćosić, Dražen Petrović … Da, in Luka Dončić. Je tako dober, da ne navdušuje le Evrope, ampak košarkarski svet.
Toda kakšno pripombo na račun obrambe bi verjetno iz vaših ust slišal tudi Luka?
Ne gre za vprašanje posameznika, temveč sistema. Če je ta napadalno naravnan, igra tako tudi Luka. Je pa bister fant. Vse, kar počne, počne odlično. Razume, kakšna je pot do zmage. Če bi se znašel v ekipi, kjer bi vendarle izpostavljali obrambna načela, verjamem, da bi jih zlahka osvojil. Ponavljam, v rednem delu lige NBA se izkoristi vsaka priložnost za met. Luka je to obrnil sebi v prid. V končnici se že malce "tepejo". Žal tega letos ne bom spremljal v izobilju. Vsaj tako kaže.
In kakšno je vaše življenje brez košarke?
Spremljam košarko in sem na voljo raznim znancem in nekdanjim sodelavcem za raznorazne nasvete. Zdaj pa … Sem v izolaciji. Tako kot vi. Čakam. Nikakor pa ne morem gledati ponovitev starih tekem. V zadnjem obdobju jih je bilo malo morje. Ne, to ni zame. Čakam sveže tekme.
Foto: Spomin na Rim 1997
Rim, zaključni turnir evrolige 1997
Smelt Olimpija: Roman Horvat 4, Vladimir Stepania 12, Jaka Daneu 11, Dušan Hauptman 10, Marko Tušek 7, Marko Milić 5, Radoslav Nesterović 3, Arriel McDonald 7, Darren Henrie 6; trener: Zmago Sagadin.
Olympiakos: Sigalas 7, Papanikolaou 5, Nakić 10, Fassoulas 6, Tomić 8, Tarlač 10, Rivers 28; trener: Dušan Ivkovič.
Smelt Olimpija: Horvat 5, Stepania 2, Daneu 1, Kraljević 11, Hauptman 12, Tušek 9, Milić 17, Jurković 14, McDonald 10, Henrie 5.
ASVEL: Rudd 8, Quattara 4, Bourgain 2, Pluvy 2, Nebot 10, Digbeu 22, Howard 20, Rippert 2, Adams 5, Smith 4.
11