Primož Gliha doživlja propadanje bežigrajskega štadiona čustveno obremenjujoče.

''Stvar je zelo preprosta. Bilo je veliko besed, realizirano pa nič. Več niti ni za komentirati,'' se je zamislil Primož Gliha, nato pa nadaljeval v tonu, kjer ni manjkalo kritike: ''Konec koncev ni to samo sramota nogometu. To je sramota mestu Ljubljana, v katerem živimo. Večjo težavo vidim prav v tem, saj mi ni vseeno, v kakem mestu živim.'' Kaj pa nekdanji reprezentant, ki je projekt oživljanja ''klinično mrtve'' Olimpije v najnižji ligi začel prav za Bežigradom, meni o projektu prenove? ''Predvidevam, da je bilo prisotno precenjevanje osebnih sposobnosti o tem, kaj lahko kdo naredi, na drugi strani pa je svoje pridodala birokracija. V tej družbi nam je prevzemanje lastne odgovornosti tuje. Posledica je to, kar se dogaja bežigrajskemu štadionu. Za vsakega, ki je na njemu preživljal mladost in otroška leta, je tudi čustveno obremenjujoče. Štadion je isti kot 30 let nazaj, le barva je malce zbledela. Ko pa pogledaš notri, vidiš odsev naše družbe, v kateri živimo. Arhitektura vedno ostane, sploh če je mojstrsko narejena, vsebina pa je tragična,'' je bil v svojem slogu piker (tudi) nekdanji nogometaš Olimpije, ki med navijači ''zeleno-belih'' uživa veliko priljubljenost.

Dušana Kosiča veže na nekdanji Olimpijin dom za Bežigradom spomin na prijeten vonj slačilnice.

Štadion, ki v zadnjih letih ne izžareva pretiranega nogometnega naboja, nosi posebno mesto tudi v srcu Dušana Kosiča: ''Še kot otrok se spomnim posebnega vonja. Ko si šel dol po stopnicah v slačilnico ... Še sedaj bi ga zavohal. Vonj slačilnice je bil res prijeten. Za Bežigradom je bila prisotna posebna energija, zelo dobro vzdušje. Štadion je imel dušo. Žalostno je, da se vanj ni nič vlagalo in se ga prenovilo. Sprememb ni doživel še od časov ''jugolige''. Sam ga imam v mislih še iz časov, ko je bil vedno poln. Veliko pozitivnega so prispevali tudi uspehi reprezentance,'' se je spominjal ''zlate'' preteklosti ljubljanskega objekta, ki je hitro zbledela. Ko je bila ustanovljena družba Bežigrajski športni park, se je ponudila priložnost, da bi zaživela v novi podobi. A za zdaj je ostalo le pri besedah: ''Ne pričakujem nič, niti ne poznam situacije. Dvomim, da bo kaj iz tega, navsezadnje ima Ljubljana že štadion,'' se je dotaknil še pridobitve v Stožicah, kjer so nov dom našli njegovi izbranci, nogometaši Olimpije. Ko se na poti do Stožic pelje mimo Plečnikove ''razvaline'', ne more skriti čustev, hkrati pa mu ne daje miru niti radovednost. ''Kar se tiče propadanja, je v modernem svetu verjetno tako, da se kaj dosti na te zadeve ne daje. Ni sentimentalnosti. Ko sem šel pred kratkim mimo, si nisem mogel pomagati, da ne bi malce pogoljufal, vstopil na nedovoljen način in pogledal, kakšno je stanje na zaprtem štadionu. Bilo je res žalostno.''

Zlatko Zahovič se je od bežigrajskega štadiona poslovil leta 2005. Na poslovilni tekmi ''zlate generacije''.

O nekdanji trdnjavi slovenske nogometne reprezentance smo povprašali tudi najboljšega strelca vseh časov. A Mariborčan Zlatko Zahovič, športni direktor devetkratnih slovenskih prvakov, nad izbrano temo ni bil najbolj razpoložen: ''O tem raje ne bi komentiral. Raje povprašajte Ljubljančane, oni najbolje vedo. Ne zamerite, a tega res ne bi komentiral,'' se je hitel opravičevati nekdanji as, ki je v državnem dresu za Bežigradom poskrbel za obilico srečnih trenutkov. Da je bil Bežigrad posrečena trdnjava, kjer je Slovenija pokazala zobe na papirju močnejšim tekmecem z največjim orožjem, srcem, je vedno rad poudarjal. Takrat je štadion še nogometno ''dihal''. Resda na škrge, a so mu krovne nogometne zveze še dopuščale možnost igranja mednarodnih srečanj. Danes je stvar nekoliko drugačna.

Foto: propadanje kult(ur)nega štadiona

Oglejte si celotno fotogalerijo

Preberite še:

Od kultnega štadiona do razvaline

Pogled na propadajoč Plečnikov Centralni štadion v Ljubljani, kjer je med drugim preporod doživela tudi nogometna reprezentanca, je že nekaj let sramota za športno dediščino mesta in države.

Pečečnik še ni obupal

Plečnikova podrtija v popolni nemoči sodeluje le še z naravo, o novem bežigrajskem štadionu pa ni videti ne duha ne sluha. Večni optimist Joc Pečečnik pričakuje gradbeno dovoljenje do konca leta.