Spor meče temno senco na uspešno zgodbo

Robert Koren

Prva reprezentančna tekma v letu 2012 se bliža. Konec februarja se bo Slovenija v Kopru pomerila s Škotsko. Že nekaj časa smo bili vsi skupaj v negotovosti, kaj se bo zgodilo z nekaterimi nosilci reprezentance iz zadnjega obdobja in jasno je bilo, da bo moralo biti v naslednjih dneh znano, kaj se bo zgodilo. Kot prvi je dvome razblinil Robert Koren in pričakovano sporočil, da je njegove reprezentančne poti uradno konec. Kaj bo z Milivojem Novakovićem in Aleksandrom Radosavljevićem - vseh treh na zadnji tekmi proti ZDA v Ljubljani, na kateri je v vlogi selektorja debitiral Slaviša Stojanović, ni bilo -, še ni znano. A po nekaterih informacijah naj bi prvi najverjetneje sledil Korenu, medtem ko drugi utegne biti na voljo novemu selektorju. Tudi ti dve vprašanji bosta skorajda zagotovo razrešeni v naslednjih dneh. Posvetimo se Korenovi zgodbi. Vezist Hull Cityja v klubskem dresu v zadnjem času blesti in je najboljši posameznik angleškega kluba, ki je na dobri poti, da se prebije v elitno angleško nogometno ligo. Na štadionu v Hullu je ljubljenec tamkajšnjih navijačev, ki vleče glavne poteze na igrišču. Kot takšen bi pri 31 letih bi zagotovo prav prišel tudi Sloveniji, a stvari, ki so se dogajale v zadnjem letu in pol, so izkušenega vezista prepričale v to, da je bolje, če se od reprezentančnega dresa poslovi. Kapetanski trak je medtem prejel Samir Handanović, vprašanje je, v kakšni vlogi ga je videl novi selektor. Ne glede na vse, bo šel Koren v zgodovino kot ena osrednjih oseb slovenskega reprezentančnega nogometa.

Po igranju v mladi reprezentanci je na uveljavitev na članski ravni čakal nekaj časa. Prve nastope je začel nabirati, ko je bil star 22 let. Pod vodstvom Bojana Prašnikarja v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2004 ni igral veliko. Ko je na selektorsko klop stopil Branko Oblak, je dobival veliko več priložnosti. V kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2010 še ne toliko, v kvalifikacijah za EP 2008 veliko več. Ko je selektor proti koncu teh kvalifikacij postal Matjaž Kek, je še naprej igral, a po koncu kvalifikacij se – takrat je bil še član West Bromwich Albiona -, ni več odzival selektorjevim vabilom. Uradno je bil preveč obremenjen s klubskimi obveznostmi, neuradno ni bil zadovoljen s sistemom in načinom dela, ki ju je gojil Kek.

''Kdor noče igrati v reprezentanci, ga niti ne potrebujemo,'' je govoril takratni selektor, a se hitro ugriznil v jezik. S Korenom sta po krajšem obdobju prerekanj prek medijev sklenila dogovor. Glavni akter zgodbe je prejel kapetanski trak, v reprezentanci je prišlo do nekaterih sprememb – med drugim je iz nje odšel takratni kapetan Klemen Lavrič -, in zgodba se je zasukala v drugo smer. Že v prvi tekmi kvalifikacij za SP 2010 na Poljskem je Slovenija pokazala drugačen obraz in v podobnem slogu nadaljevala skozi celotne kvalifikacije.

Čeprav ni bilo lahko, je preskočila vse prepreke in z zgodovinsko zmago nad Rusijo v dodatnih kvalifikacijah dosegla enega največjih uspehov v zgodovini slovenskega reprezentančnega nogometa. Igrala je verjetno najbolj moderen in privlačen nogomet v zgodovini izbrane vrste in Slovenijo spet dvignila na noge. Ob vratarju Handanoviću in golgeterju Novakoviću je bil gonilna sila prav Koren. Na igrišču borben, pameten in kakovosten, zunaj tega odločen in načelen. A prav ti dve lastnosti sta poskrbeli, da je v času največje evforije na dan prišla spor z izplačili premij in spor s takratnim predsednikom NZS Ivanom Simičem, ki je polnil medijski prostor. Namesto, da bi bili v ospredju uspehi in dobre igre. Koren je bil kot kapetan in v prvi vrsti tisti, ki je govoril v imenu ekipe in bil s strani večine slovenske javnosti – ko gre za denar, je vselej tako -, ožigosan za zdraharja in pohlepneža. Korenine spora so se vlekle tudi v poznejše obdobje, in ko je Koren v kvalifikacijah za EP 2012, ki so bile za nameček neuspešne, igral veliko slabše, je hitro postal tarča navijačev.

In glavni krivec za neuspehe v njihovih očeh. Na žalost bo, če jih vprašate sedaj, marsikateremu navijaču v spomin mnogih šel prav po zadnji reprezentančni epizodi, ki zanj zagotovo ni bila pozitivna. Nekaj napak je naredil tudi sam – predvsem praktično nična komunikacija z mediji, ki so vez med nogometaši in tistimi, zaradi katerih se nogomet igra, je tista, ki bode v oči -, a ne glede na vse, bodo čez čas, ko bodo zadnji dogodki pozabljeni, v spominu ostali predvsem dosežki na igrišču. Teh ni bilo malo. Koren se v zgodovino vpisal s spoštovanja vrednimi 61 reprezentančnimi nastopi (deseti na večni lestvici), od katerih jih je bilo 31 v vlogi kapetana (tretji na večji lestvici), z zadetkom, ki je Sloveniji prinesel prvo zmago na velikih tekmovanjih, in kot kapetan reprezentance Slovenije, ki je pred slabima dvema letoma na tekmovanju najvišje ravni igrala prav tako – na najvišji ravni - in ji je le kanček sreče zmanjkal, da bi se prebila med najboljših 16. Predvsem pa je za tistih nekaj vročih poletnih tednov združila Slovenijo, ki je vseskozi dihala z nogometaši in z zanimanjem spremljala, kaj se dogaja na jugu Afrike.

Preberite še: