Torek, 10. 7. 2018, 4.00
5 let, 10 mesecev
Kdo so selektorji polfinalistov letošnjega svetovnega prvenstva?
Francoski profesor in trije šolarčki
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,77
2
Zlatko Dalić, Didier Deschamps, Roberto Martinez in Gareth Southgate. Štirje od 32 selektorjev z letošnjega svetovnega nogometnega prvenstva, ki so ostali v igri za najbolj pomembno nogometno lovoriko, naslov svetovnega prvaka. Kdo in kaj so trenerji, ki sedijo na klopeh Hrvaške, Francije, Belgije in Anglije?
Zlatko Dalić (Hrvaška)
Rodil se je pred 51 leti v Livnem v Bosni in Hercegovini in bil povprečen prvoligaški nogometaš, ki se je najbolje znašel na položaju branilca. Nogomet je v nekdanji Jugoslaviji igral za splitski Hajduk v dveh obdobjih, za Cibalio iz Vinkovcev, Budućnost iz Podgorice in mostarski Velež. Po osamosvojitvi Hrvaške je nogomet v tamkajšnji prvi ligi osem let igral po večini za Varteks in dve leti še tretjič prebil v Splitu pri tamkajšnjem Hajduku.
Nogometno pot je končal leta 2000 pri Varteksu in takoj postal pomočnik glavnega trenerja. Po dveh letih je sledilo triletno obdobje v vlogi športnega direktorja, potem je bil še dve leti pomočnik trenerja, leta 2005 pa se je pri 38 letih prvič preizkusil v vlogi samostojnega trenerja. Kje drugje kot na klopi Varteksa, ki ga je leta 2006 popeljal do tretjega mesta. Najvišje uvrstitve v zgodovini tega kluba v državnem prvenstvu.
Leta 2007 se je za eno leto preselil na klop Rijeke, s katero je bil v prvenstvu četrti, potem je bil eno leto trener Dinama iz Tirane, s katerim je osvojil albanski superpokal, se še za eno leto vrnil na Hrvaško, kjer je brez vidnejšega uspeha vodil Slaven Belupo in se potem za dlje časa napotil na Bližnji vzhod. Najprej je bil štiri leta v Savdski Arabiji, kjer je vodil Faisaly in Al Hilal, potem pa leta 2014 sedel na klop Al-Aina iz Združenih arabskih emiratov, s katerim mu je največji podvig uspel z uvrstitvijo v polfinale azijske lige prvakov kar je bil do letos z naskokom največji podvig na njegovi trenerski poti.
Ta je velik zasuk dočakala lani jeseni, ko je po odhodu Anteja Čačića dočakal klic prijatelja, zloglasnega in na zapor obtoženega hrvaškega nogometnega funkcionarja Zdravka Mamića, in postal selektor Hrvaške.
Po uspešnem koncu rednega dela kvalifikacij za letošnje svetovno prvenstvo in uspehu v dodatnih kvalifikacijah proti Grčiji je dobil priložnost, da reprezentanco popelje na svetovno prvenstvo. Po uvrstitvi v polfinale je že postalo jasno, da bo selektor Hrvaške tudi v prihodnjih dveh letih.
Anonimnež, ki se je čez noč znašel v položaju, ko se lahko za vedno zapiše v zgodovino ne samo hrvaškega, ampak tudi svetovnega nogometa.
Didier Deschamps (Francija)
Nedvomno z naskokom največje ime med štirimi selektorji, ki so še ostali v boju za naslov svetovnega prvaka. Za preostalo trojico je pred 49 leti rojeni Francoz profesor tako ob pogledu na njegovo igralsko kot tudi trenersko pot.
Kot nogometaš spada med legende francoskega in tudi svetovnega nogometa. Marljivi vezist, ki je debi med profesionalci dočakal s 17 leti pri Nantesu in potem še pet let igral v Franciji. Štiri sezone kot član Marseilla, s katerim je bil dvakrat francoski prvak in leta 1993 kot kapetan osvojil tudi naslov evropskega prvaka, vmes je eno leto igral še za Bordeaux.
Najplodnejša leta svoje klubske poti je dočakal pri Juventusu, s katerim je med letoma 1994 in 1999 osvojil vse, kar se je osvojiti dalo. Trikrat je bil italijanski prvak in leta 1996 tudi evropski prvak. V letih 1997 in 1998 je s Torinčani v finalu lige prvakov izgubil. Podobno kot leta 2001 z Valencio, pri kateri je tudi končal bogato nogometno pot, ko si je poraz v finalu, v katerem je bil eden izmed tragičnih junakov Zlatko Zahović, ogledal s klopi. Vmes je bil eno leto član Chelseaja in se v Londonu veselil zmage v pokalu FA.
Še z veliko bolj debelimi črkami se je v zgodovino nogometa vpisal v majici francoske reprezentance, za katero je zbral 103 nastope in z njo nastopil na treh evropskih in enem svetovnem prvenstvu. Kot kapetan Francije je visoko v zrak kot prvi dvignil pokal za naslov svetovnega prvaka leta 1998 in vajo dve leti pozneje ponovil še na evropskem prvenstvu.
Med trenerje je kot 33-letnik zaplul takoj po koncu nogometne poti in bil do leta 2005 trener Monaca, ki ga je leta 2004 popeljal celo do finala lige prvakov, v katerem je izgubil proti Portu Joseja Mourinha. Leta 2006 se je za eno leto preselil na klop Juventusa in z njim zmagal v drugi italijanski ligi, v kateri so se Torinčani po veliki podkupovalni aferi znašli takrat, potem si je vzel dve leti počitka in se v trenerski posel vrnil leta 2009, ko je končal na klopi Marseilla. Z njim je v treh letih osvojil kar šest lovorik in klubu leta 2010 prinesel tudi njegov zadnji naslov državnega prvaka.
Selektor Francije je postal leta 2012 in jo na svetovnem prvenstvu pred štirimi leti popeljal do četrtfinala, v katerem so Francozi po hudem boju izgubili proti poznejšim svetovnim prvakom Nemcem z 0:1. Na evropskem prvenstvu leta 2016 je zaigral v finalu in proti Portugalski izgubil po podaljških, letos pa upa, da lahko Franciji natanko 20 let za tem, ko je to storil kot kapetan, v vlogi selektorja prinesel drugi naslov svetovnega prvaka.
Nedvomno velikan svetovnega nogometa, ki lahko ta svoj status letos poleti le še utrdi.
Roberto Martinez (Belgija)
Rojen pred 44 leti v Balagueru v Kataloniji, tudi on je bil defenzivni vezist, a njegova nogometna pot še zdaleč ni bila tako bleščeča kot tista, s katero se ponaša njegov francoski kolega. Začel je pri Zaragozi, pri kateri pa je v prvi španski ligi zaigral le enkrat. Potem se je preselil v Beleguer in igral v tretji ligi.
Leta 1995 je odšel v Wigan, ki je takrat igral v tretji angleški ligi, in postal legenda kluba. Pri Wiganu je ostal šest let, zaigral tudi v drugi angleški ligi, nato pa v nižjih angleški ligah igral še za Walsall, Swansea in Chester City, pri katerem je leta 2007 končal igralsko pot. Njegova edina resna prvoligaška sezona je bila tista, ki jo je med letoma 2001 in 2002 preživel na Škotskem pri Motherwellu.
Takoj po koncu nogometne poti se je preselil na klop zdajšnjega člana angleške premier lige Swansea City, ki pa je takrat igral v tretjem angleškem nogometnem razredu. Hitro ga je popeljal ligo višje, po dveh letih pa dočakal klic iz angleške premier lige, preselil se je na klop Wigana. V prvih dveh sezonah je z njim obstal v ligi, v zadnji pa izpadel, a ob tem osvojil pokal FA in se zapisal v zgodovino kluba. Ob tem pa na Otoku močno opozoril nase in dočakal klic Evertona.
V Liverpoolu je že v prvi sezoni navdušil in v premier ligi končal na visokem petem mestu, v naslednjih dveh pa prvenstvo končal na 11. mestu.
Leta 2016 se je nekoliko presenetljivo preselil na klop Belgije in ob debiju izgubil na prijateljski tekmi proti Špancem z 0:2, potem pa začel nizati sijajne rezultate. Od takrat Belgija pod njegovim vodstvom na preostalih 24 tekmah ni izgubila niti enkrat. V kvalifikacijah je zmagovala tudi z 8:1, 9:0, 6:0 in 4:0, vstopnico za Rusijo pa si z devetimi zmagami, enim remijem in brez poraza zagotovila kot prva od evropskih reprezentanc. Zdaj navdušuje tudi na svetovnem prvenstvu, na katerem je zmagala na vseh petih tekmah, ob tem pa zabila 14 golov.
Je trener, ki šele resneje opozarja nase in bi lahko letos poleti stopil v družbo tistih, ki v nogometnem svetu kotirajo najvišje.
Gareth Southgate (Anglija)
V Watfordu rojeni 47-letni angleški selektor je nogomet na profesionalni ravni začel igrati pri londonskem Crystal Palaceu in v najboljši angleški ligi debitiral leta 1991. Kot desni bočni oziroma povečini osrednji branilec se je hitro uveljavil in bil standardni član začetne postave. Leta 1995 se je preselil v Aston Villo in v Birminghamu v premier ligi igral šest let, na koncu pa pet let, do leta 2006, ko se je upokojil, igral še v Middlesbroughu.
Bil je med boljšimi branilci v Angliji, čeprav presežka nikoli ni ponujal, tako da je precej redno igral tudi za angleško reprezentanco, za katero je med letoma 1995 in 2004 zbral 57 nastopov, zabil pa tudi dva gola. Zaigral je na dveh evropskih in enem svetovnem prvenstvu, najbolj pa se v spomin vtisnil na evropskem prvenstvu leta 1996, ko je v polfinalu zapravil odločilno, šesto enajstmetrovko in poskrbel, da so Angleži proti velikim tekmecem Nemcem ostali brez tako želenega finala, ki so ga takrat, ko so nastopali pred domačimi navijači, sanjali.
Takoj po koncu nogometne poti je postal trener Middlesbrougha in z njim že s 35 leti igral v angleški premier ligi. Na njegovi klopi je ostal nepolne tri sezone in ga razmeroma uspešno vodil v najvišjem angleškem nogometnem razredu, v spomin pa se vtisnil tudi z zmago z 8:1 nad Manchester Cityjem, ki mu je uspela leta 2009. Istega leta je po seriji slabih rezultatov odšel iz kluba in se za več kot leto dni umaknil iz trenerskega posla.
Tako je bilo vse do začetka leta 2011, ko so ga pri angleški nogometni zvezi zaposlili kot koordinatorja mlajših selekcij. V drugi polovici leta 2013 je prevzel mlado angleško reprezentanco in bil v tej vlogi vse do jeseni 2016, ko je škandal odnesel prejšnjega selektorja Anglije Sama Allardycea, in je dobil priložnost, da se preizkusi v najpomembnejši trenerski vlogi v angleškem nogometu. Sprva samo kot začasna rešitev, a ko je v tej vlogi prepričal, so Angleži poskrbeli, da je postal trajnostna rešitev. Očitno se niso zmotili.
Če bo temu umirjenemu in v javnosti vse bolj priljubljenemu trenerju uspelo, da bo nogomet prvič po letu 1966 in dolgih 52 letih čakanja nogomet res prinesel domov, kot v teh dneh vztrajno ponavljajo Angleži, pa bo tako ali tako postal legenda in v nekaj mesecih prehodil pot od mimoidočega do enega od najpomembnejših ljudi v zgodovini otoškega nogometa.
2