Ko general Franco reče ne ...

Pred 52 leti je končno zaživela prva izvedba evropskega prvenstva v nogometu. Takrat je nosila naziv Evropski pokal narodov (obveljal do leta 1968), v kvalifikafijah pa se je preizkusilo le 17 reprezentanc. Zaradi nasprotovanj, političnih nasprotij med zahodnimi in vzhodnimi državami ter drugačnih razlogov so nastop na evropskem nogometnem festivalu zavrnile tudi takšne velesile kot so bile Anglija, ZR Nemčija, Italija, Belgija, Nizozemska, Švedska, Švica, Škotska ... Španija je nastopila. Bila je v izvrstni formi, v prvem krogu zlahka dvakrat nadigrala Poljsko (3:2 in 4:0), nato pa je stvari zakuhal žreb. V četrtfinalu naj bi se Španija pomerila z razigrano Sovjetsko zvezo, a do srečanj ni nikoli prišlo. Nogomet je spoznal prvi večji politični konflikt po koncu druge svetovne vojne. Čeprav sta bila že usklajena termina (29. maj v Moskvi in 9. junij v Madridu), je španska vlada tik pred zdajci sovjetskim gostom prepovedala prečkanje španske meje. Takšna je bila zahteva diktatorskega generala Franca, ki ni hotel imeti opravka s ''komunisti''. Ker se je Sovjetska zveza v španski državljanski vojni nagibala na stran njegovih nasprotnikov, je Franco odklonil vsakršno misel, da bi do srečanja sploh prišlo. Nogometna zveza Španije je predlagala zasilno rešitev, da bi se obe tekmi odigrali v Moskvi, vsaj povratno srečanje v Franciji ali pa oba dvoboja na nevtralnem prizorišču, a se sovjetski tekmeci z danimi predlogi niso strinjali. Zahtevali so odškodnino v vrednosti 600.000 rubljev, saj je bil moskovski štadion Lenin za pomembno srečanje razprodan (bilo bi več kot 100.000 gledalcev). Španski nogometaši so morali spoštovati ukaz vlade, tako da je ostal četrtfinalni par med Španci in Sovjeti brez rezultata. ''Zbornaja'' se je tako v polfinale prebila brez boja.

Prvič na prestolu leta 1964, nato čakali kar 44 let ...

Izjemna generacija, v španski enajsterici so bili tudi Francisco Gento, Alfredo di Stefano in Luis Suarez (nekdanji zvezdnik Barcelone in Interja je bil tistega leta izbran za najboljšega evropskega nogometaša), so ostali prikrajšani za priložnost, da bi se povzpeli na prestol. So pa nadoknadili zamujeno štiri leta kasneje, ko je evropski pokal narodov gostila prav zibelka bikoborb. Bila je najboljša, v finalu pa ugnala prav Sovjetsko zvezo (2:1). Tokrat je bil general Franco bolj prizanesljiv, Španija pa je na prvem prvenstvu, na katerem je nastopila ''do konca'', prišla do zmage. Na njeno ponovitev je čakala neverjetnih 44 let. Vse do čarobnega večera, ko je v finalu Eura 2008 v Avstriji in Švici premagala Nemčijo (1:0). Tako je v zgodovini evropskih prvenstev zapisana s posebnimi črkami, saj je osvojila prvenstvo tako ''prvič'' kot tudi zadnjič.

Da se je od prve izvedbe v Franciji (1960) na evropskem nogometnem polju že marsikaj spremenilo, priča tudi podatek, da kar treh polfinalistk (Sovjetska zveza, Jugoslavija in Češkoslovaška) ni več moč najti na zemljevidu. Naslov je romal v roke Sovjetski zvezi, ki je v prvem krogu presenetljivo gladko obračunala z veliko favoritinjo Madžarsko (3:1 in 1:0), nato pa v napetem finalu na Parku Princev po podaljških strla odpor Jugoslavije. Srca nogometnih navdušencev od Triglava do Vardarja, ki so vneto poslušali radijski prenos (zanj je skrbel Mladen Delić), saj so na televizijskih ekranih lahko pozdravili le sliko brez tona, je v 113. minuti strl Viktor Vladimirovič Ponedeljnik. Sovjetski nogometni junak. Za prvi in kasneje tudi edini evropski naslov. Španija lahko v svojih vitrinah pozdravi že dva. Če bi se general Franco odločil drugače, bi jih morda imela že tri ...