Nedelja, 20. 12. 2020, 4.00
3 leta, 5 mesecev
Skok v športno preteklost
Hrvaška zaušnica, ki je zapekla Slovenijo kot še nobena
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,01
4
Slovenski nogometni reprezentanci bi 19. novembra 2003 za preboj na Euro 2004 za Bežigradom zadostoval že remi z 0:0, a se je Prašnikarjevi četi proti Hrvaški izjalovil načrt.
Ko je prejšnjo nedeljo športni svet pretresla novica o smrti legendarnega hrvaškega trenerja Otta Barića, se je marsikateri ljubitelj nogometa v Sloveniji spomnil na znameniti sosedski obračun za Bežigradom. Pisalo se je leto 2003, Slovenija pa je po najbolj bolečem porazu v zgodovini slovenske reprezentance (0:1) zapravila izjemno priložnost, da zaigra na Euru 2004.
Slovenska nogometna reprezentanca je v 21. stoletje vstopila kot pravcati fenomen. Majhna, a toliko bolj srčna dežela, ki so jo nekdanji južni bratje vztrajno povezovali s strastjo do alpskega smučanja in Slovence predstavljali kot narod, najbolj talentiran za zimske športe, je poskrbela za nogometni čudež. Najprej se je zlata Katančeva generacija uvrstila na evropsko prvenstvo (2000), nakar je dokazala, da vse skupaj le ni bilo naključje, in si v veličastnem slogu zagotovila še nastop na največjem svetovnem odru (2002).
Nogometna evforija v Sloveniji se je prebudila
Bojan Prašnikar je na selektorskem stolčku po koncu SP 2002 nasledil Srečka Katanca.
Svetovno prvenstvo v Južni Koreji resda ni ostalo v prijetnem spominu, razdori v reprezentanci, posledica spora med selektorjem Srečkom Katancem in najboljšim igralcem Zlatkom Zahovićem so prinesli številne spremembe. Sledila je menjava generacij. Poslovilo se je kar nekaj nosilcev igre, na vroči selektorski stolček se je podal Bojan Prašnikar.
Izbrana vrsta se je resetirala, rezultati pa niso kaj prida trpeli, saj je Slovenija v kvalifikacijski skupini za Euro 2004 zaostala le za mogočno Francijo. Prehitela je Izrael, Ciper in Malto, s tem pa si zagotovila udeležbo v dodatnih kvalifikacijah. V delu tekmovanja, kjer se ji je še vedno posrečilo. Leta 1999 je presenetila Ukrajino, dve leti pozneje je spravila v jok favorizirano Romunijo.
Žreb je določil, da se bo za vozovnico na veliko tekmovanje na Portugalskem udarila s sosedo Hrvaško! S tradicionalnim rivalom, s katerim vežejo Slovenijo posebne vezi, tako da je motivacija narasla do neslutenih razsežnosti. Čeprav Hrvaška statistično gledano ni predstavljala idealnega tekmeca, saj so jo južni sosedje v preteklosti proti Sloveniji vselej odnesli brez prask, se je nogometna evforija na sončni strani Alp spet prebudila in do neke mere spomnila na zlata obdobja, ko je opozarjala nase na krilih Katančeve čete.
Slovensko-hrvaški nogometni spopadi so vedno polni čustev in prizorov, kjer je prisotna vroča kri.
Dobro, kar se tiče vročih slovensko-hrvaških spopadov, je izjemo glede neuspešnosti Slovenije predstavljal le čudežen večer Primoža Glihe na splitskem Poljudu (3:3), ki pa "ognjenim" vseeno ni priprl vrat SP 1998 v Franciji, kjer so nato osvojili fenomenalno tretje mesto.
Hrvatom se je smejalo po žrebu
Hrvaško je v dodatnih kvalifikacijah za EP 2004 vodil žal že pokojni Otto Barić.
Hrvaška je bila zapisana v nogometnem svetu kot velesila s širokim naborom igralcev, ki so redno igrali v evropskih klubskih velikanih, Slovenija pa je trpela, krpala vrste s številnimi legionarji, ki so na svoji koži čutili pomanjkanje tekmovalne forme v svojih klubih, a to skušali prikriti z dodatno borbenostjo, fanatizmom, ko so oblekli državni dres.
Po žrebu se je smejalo Hrvatom, ki so v svojem slogu sporočali, kako so neizpodbitni favoriti. V slovenskem taboru so bili pričakovano manj zadovoljni, prevladovala je previdnost, a tudi trezna ocena, kako se v boj podajajo kot "avtsajderji". Sploh po tem, ko je že tako ozek izbor igralcev s poškodbami nekaterih pomembnih akterjev utrpel dodaten udarec.
Selektorja Bojan Prašnikar in Otto Barić sta se prvič udarila 15. novembra 2003 v Zagrebu. Začelo se je kot v hrvaški pravljici. Že v 5. minuti je Dado Pršo zatresel mrežo Mladena Dabanovića. Žal ne tudi zadnjič v tem ciklusu. Gostitelji so dvoboj na polnem Maksimirju, na katerem je za razliko od zadnje "prijateljske tekme" – 27. marca 2002 je bilo 0:0, na in pred stadionom pa kopica navijaških izgredov ter napadov na slovenske nogometne navdušence – vse minilo brez incidentov, začeli sanjsko, a se Slovenija ni predala. Na jubilejni 100. tekmi v obdobju državne samostojnosti je nepričakovano hitro vrnila udarec, v 22. minuti je Ermin Šiljak, strelski kralj tistega kvalifikacijskega ciklusa, izenačil na 1:1.
Zadetka Dada Prša in Ermina Šiljaka na tekmi v Zagrebu:
Marsikdo je pričakoval nov nalet Hrvaške, a ga na zelenici ni bilo opaziti. Gostje so se odlično kosali s favoritom in zapustili Zagreb neporaženi (1:1). Odličen vtis je pokvaril le rumeni karton, ki ga je nespametno prejel Šiljak. Zaradi njega ni smel nastopiti na povratnem srečanju, podobna usoda je pri Hrvatih doletela Ivico Olića, kar se je na koncu izkazalo za nenadomestljivo škodo v slovenski reprezentanci.
Dišalo je po velikem uspehu Slovenije za Bežigradom
Po remiju na Hrvaškem so napovedi južnih sosedov o tem, kako ni dvoma o tem, kdo bo odpotoval na Portugalsko, hitro utihnile. Slovenija je opozorila nase, spomnila na nepozabne predstave v dodatnih kvalifikacijah v letih 1999 in 2001, nasmihalo se je nadaljevanje izjemnega niza in še tretji zaporedni nastop Slovenije na velikem tekmovanju!
Dotrajani bežigrajski stadion z "legendarnim" semaforjem je 19. novembra 2003 še zadnjič gostil kvalifikacijsko tekmo slovenske reprezentance.
Navijaška evforija je dosegla vrhunec, v Sloveniji se je ponovno razpredalo le o "žogobrcu" in junakih v nogometnih dresih s podobo Triglava. Reprezentanca je imela na pladnju priložnost, da se končno maščuje Hrvaški za vse poraze iz preteklosti in ji dokaže, kako se vrhunski nogomet igra tudi v Sloveniji. Dotrajan Plečnikov stadion za Bežigradom je takrat veljal za svojevrstno trdnjavo, ki jo je osvajala le peščica tekmecev. Zagotavljal je ogromno prednost Prašnikarjeve zasedbe, željne vnovičnega podviga slovenskega nogometa.
Fotogalerija s tekme Slovenija : Hrvaška v Ljubljani (2003), foto Reuters:
Slovenski izbrani vrsti je za preboj na evropsko prvenstvo za Bežigradom zadostoval že začetni remi z 0:0. Dogodki, ki so sledili, še vedno burijo duhove, zlasti obtožbe na račun selektorja Bojana Prašnikarja, da je igro slovenske reprezentance postavil preveč obrambno. Kot da bi ji v podzavesti najbolj odzvanjal podatek, da je cilj izvedljiv že z neodločenim rezultatom brez zadetkov. Da je potrebno le poskrbeti, da bo ostala mreža Mladena Dabanovića nedotaknjena.
Vstopnice pošle kot vroče žemljice
Napočil je dan resnice, bežigrajski stadion, ki že zdavnaj ni ustrezal osrednjim kriterijem Evropske nogometne zveze (Uefa), je 19. novembra 2003 še zadnjič gostil veliko uradno tekmo. Ker je bila to tekma visokega tveganja, je pošlo v prodajo le 8.500 vstopnic. Takoj so bile razgrabljene, navijači so prihrumeli na stadion z vidnim optimizmom, napovedoval se je nov uspeh slovenske reprezentance in še kako sladek izpad Hrvaške.
Prašnikarjeva četa je računala na ogromno podporo zvestih, takrat še "združenih" navijačev Slovenije.
Pa se je začelo. Navijaška podpora je bila ogromna in bučna, a so na zelenici vseeno zavladali gostje. Vedeli so, da morajo za napredovanje nujno zadeti v polno. Tako so se tudi obnašali. Niko Kovač, poznejši selektor hrvaške izbrane vrste, danes pa trener Monaca, je že v 6. minuti stresel vratnico. Slovenijo, pri kateri je kapetanski trak nosil Miran Pavlin, je rešila sreča.
V Ljubljano je pripotovalo ogromno hrvaških navijačev, pripadniki policije pa na srečo niso imeli veliko dela z nešportnim vedenjem občinstva.
Napadi gostov so se nadaljevali. Pred vrati Dabanovića je bilo do konca prvega polčasa še nekajkrat zelo vroče, a sta na legendarnem semaforju bežigrajskega stadiona, o katerem kljub 21. stoletju ni bilo govora o digitalni opremi, še vedno viseli dve ničli. To je bil vseeno rezultat, ki bi ga podpisal vsak slovenski navijač.
Pršo utišal Bežigrad, Dabanović se je prijel za glavo
Dado Pršo je v 61. minuti ušel nepozorni slovenski obrambi.
Hrvaška prevlada se je nadaljevala v drugem polčasu. Brez zrelih priložnosti je bila bolj jalova, v 59. minuti, ko je takratni branilec Juventusa Igor Tudor po prekršku nad borbenim Amirjem Karićem prejel drugi rumeni karton in moral predčasno z igrišča, je Slovenija dobila igralca več na igrišču! To je bil velik kapital, ki ga žal ni izkoristila.
Le dve minuti pozneje je Bežigrad zavil v črno Dado Pršo. Takratni zvezdnik Monaca je dobil zelo uporabno podajo Toma Šokote, tedanjega napadalca Benfice, kjer si je delil slačilnico tudi z Zlatkom Zahovićem, in se znašel sam pred Dabanovićem. Strel dolgolasega Dalmatinca je bil daleč od idealnega, a je vseeno slovenskemu čuvaju mreže povzročil toliko težav, da se je žoga pod njegovim telesom odkotalila v mrežo. Hrvaški navijači so ponoreli od sreče, domači privrženci pa kar niso mogli verjeti, da je Slovenija na dvoboju vseh dvobojev prejela zadetek tako poceni.
Vrhunci dvoboja v Ljubljani:
Zdaj sta se vlogi na srečanju zamenjali. Zdaj je zadetek nujno potrebovala Slovenija, ki pa se je na tisti tekmi bolj ali manj le branila. Vstopil je Ermin Raković, a tudi to ni pomagalo. Slovenski navijači so si lahko le zamislili, kako bi se razpletel dvoboj, če bi bil na voljo tudi Ermin Šiljak, ki je bil takrat v življenjski formi.
Hrvaški navijači so po zadetku Dada Prša odštevali minute do konca in se na koncu razveselili preboja "ognjenih" na Euro 2004.
Končalo se je s tesno zmago Hrvaške, ki se je razveselila preboja na Euro 2004. Prašnikar je po zelo bolečem porazu segel v roke Bariću, hrvaški navijači so si dali duška za Bežigradom, slovenski pa so z žalostjo ugotavljali, kako se je končalo zlato obdobje. Po dveh velikih tekmovanjih med najboljšimi ni bilo več Slovenije.
Veselje hrvaških nogometašev pred delom tribun, kjer so bili za Bežigradom nastanjeni njihovi navijači.
Na Portugalskem je zaigrala Hrvaška in v zahtevni skupini s Švico, Francijo in Anglijo obstala z dvema osvojenima točkama. Slovenija se je poslovila od Bežigrada, prihodnje leto je pomahalo v slovo še nekaj znamenitih članov Katančeve zlate generacije, vedno zahtevnega procesa pomladitve izbrane vrste pa se je lotil Branko Oblak.
Slovenija : Hrvaška 0:1 (0:0)
Pršo 61., R.K.: Tudor (Hrvaška) 59.
Slovenija: Dabanović, Cipot (od 89. Bulajić), Karić, Vugdalić, Knavs, N. Čeh, Šukalo (od 68. Raković), Pavlin, Rudonja (od 46. Kapić), Ačimović, Zahović. Selektor: Bojan Prašnikar.
Hrvaška: Pletikosa, Srna, R. Kovač, Tudor, Šimunić (od 52. Babić), Živković, Rapaić (od 69. Tomas), Rosso, N. Kovač, Šokota, Pršo (od 75. Leko). Selektor: Otto Barić.
Prašnikar: Bunker proti Hrvaški? Take obsodbe me zabolijo še danes.
Bojan Prašnikar je izgubil dvoboj s hrvaškim trenerskim lisjakom Ottom Barićem.
Po najbolj bolečem porazu v zgodovini slovenske reprezentance se ni preveč razpredalo o hrvaškem junaku Dadu Pršu, ampak sta se "na tapeti" znašla predvsem neposrečeno posredovanje vratarja Mladena Dabanovića in domnevno obrambno nastrojena igra selektorja Bojana Prašnikarja.
"Bunker proti Hrvaški? Obsodbe o naši "ziheraški" igri me še danes zabolijo, saj je bil naš cilj povsem drugačen, a kaj, ko ga na igrišču nismo mogli uresničiti. Imeli smo ogromno poškodovanih igralcev, ki so se pripravljali za prvo tekmo v Zagrebu, nato pa ostali brez regeneracije. To je zadoščalo le za minimalni poraz v Ljubljani, a tudi izpad," selektor Prašnikar pojasnjuje, kako bi se, če bi imel to možnost, verjetno še enkrat odločil za isto taktiko.
Razočaranje slovenskih nogometašev po porazu proti Hrvaški, ki je Slovenijo oddaljila od sanj o nastopu na Euru 2004.
"Faza napada ni dobro delovala, a znotraj ekipe ni nikoli padel kakšen komentar o tem, da je bila igra usmerjena v defenzivo ali na 0:0. O tem se nismo pogovarjali niti sekunde. Na igrišče smo prišli trdno odločeni, da potrebujemo gol. Glede tega imam mirno vest," se je spominjal bolečega poraza, ko smo se z njim pogovarjali ob 10-letnici dvoboja. Takrat je pojasnil, s kakšnimi težavami se je vse ubadal v tistem obdobju.
Zlatko Zahović je obe tekmi proti Hrvaški odigral takoj po tem, ko je odstranil mavec z zlomljenega prsta na nogi.
"Zahović je imel zlomljen prst na nogi, mavec je odstranil tik pred prvo tekmo, kamor je prišel brez treninga, a je z močno voljo v Zagrebu odigral fantastično. V Ljubljani pa tega ni mogel ponoviti. Tam sta manjkala Šiljak in bolje pripravljeni Zahović. Cimerotić je bil že tako ali tako poškodovan, tako smo v konici napada krpali položaj z Rudonjo. Druge rešitve niti ni bilo," je dejal Prašnikar in nadaljeval: "V tistem trenutku pač nismo imeli tako širokega izbora igralcev. Takrat po Evropi ni bilo toliko legionarjev, imeli smo 6‒7 igralcev iz slovenske lige, od napadalcev na primer le še Jakomina iz Kopra, po drugi strani pa se je naša reprezentanca leto pred tem razpolovila. Veliko jih je po SP 2002 nehalo igrati, težko se je bilo tudi dogovarjati, saj je še vladal razkol v ekipi," je poudaril strokovnjak iz Šmartnega ob Paki, ki za razliko od skupinskega dela kvalifikacij ni mogel računati tudi na vratarja Marka Simeunovića.
Dabanović: Tisti dogodek je zelo vplival na mojo kariero
Amirju Kariću se ni izpolnila želja, da bi po EP 2000 in SP 2002 zaigral še na tretjem zaporednem velikem tekmovanju.
Proti Hrvaški je branil Mladen Dabanović, takratni vratar belgijskega Lokerena. Vse dobro, kar je pokazal na dvobojih v Zagrebu in Ljubljani, je pokvaril trenutek nezbranosti, ko ni mogel za Bežigradom ukrotiti žoge po "medlem" strelu Dada Prša. Takrat je Hrvaška dosegla zlata vreden gol, ki ga je potrebovala za uresničitev sanj o nastopu na Euru 2004, Slovenija pa je izpadla.
"Dado Pršo? Ne bom rekel, da sem vesel, da se mi je tisto zgodilo. Tisti dogodek je zelo vplival na mojo kariero. Zaradi tega nisem bil več v Belgiji sposoben braniti na tako visoki ravni kot prej. Psihološko je bila to zelo velika obremenitev. Dejansko mi ni bilo lahko, največ pa sem s tistim posredovanjem, prejetim golom, izgubil jaz. Zato me kritike za nazaj ne bolijo. To izkušnjo zdaj pridoma uporabljam pri delu z mladimi. Treba jim je vcepiti, da nobena tekma ni tako pomembna, da lahko drastično spremeni potek kariere ali življenja. Enkrat sem povzel misel nekdanjega hokejskega vratarja Stanleyja Reddicka. Njegova izjava je bila fenomenalna, da se "pocarskim" golom lahko le odkrito nasmejiš in poskrbiš, da boš naslednjič naredil bolje. Da ni življenje odvisno niti od ene intervencije," se je razgovoril Štajerec, ko smo ga pred leti gostili v redni Sportalovi rubriki druga kariera.
V njej se je posvetil tudi pikrim in zajedljivim komentarjem, s katerimi se še danes srečuje, zlasti na socialnih omrežjih, kjer ga navijači od časa do časa spomnijo na "kiks" za Bežigradom.
Nastja Čeh po bolečem porazu za Bežigradom ni skrival žalosti.
"Največji štos je bil, ko sva se s Pršem pred nekaj leti srečala v Kidričevem, ko je bil agent enega izmed igralcev, in se o tem pogovarjala. Priznam, nekaj časa sploh nisem mogel pogledati posnetka njegovega gola. Kar nekaj let. Ko pa nanj gledam zdaj z distance, se mi ne zdi več tako grozno. Takrat smo bili vsi pod hudim pritiskom, ni nam bilo lahko. Prale (Bojan Prašnikar, op. p.) je takrat izpostavil, da je bil malce jezen name, ko pa sem začel analizirati tekmo, sem bil jaz jezen nanj. Po pozitivnem rezultatu v Zagrebu (1:1) smo se postavili tako, da bomo ubranili svoja vrata. Sploh nismo razmišljali o tem, da ga bomo dali. Neverjetno, to se v nogometu redko dogaja," se je slovenski osmoljenec takratne tekme dotaknil še taktične usmerjenosti selektorja Prašnikarja.
Solza po usodnem porazu s Hrvaško ni skrival tudi Goran Šukalo.
Barić: Slovenci ste dali toliko, kolikor smo vam dopustili
Veselje Hrvatov, ko je sodnik Urs Meier odpiskal konec srečanja. Od leve proti desni Dado Pršo, Dražen Ladić, takratni trener vratarjev, in Tomislav Butina, rezervni vratar Hrvaške.
Pa Hrvati? Ob 10-letnici "bežigrajske sosedske bitke" smo se pogovarjali tudi z Ottom Barićem. Priznani trener, ki je prejšnjo nedeljo zaradi koronavirusa umrl v 88. letu starosti, zanj pa poleg Hrvaške najbolj žaluje Avstrija, kateri je pomagal do številnih nogometnih čudežev, nam je takrat rade volje ponudil svoj pogled na tekmo v Ljubljani.
"Bili smo boljši, imeli pa tudi božjo pomoč. Priznajmo, Hrvaška je bila nevarnejša tekmica na obeh tekmah. V Zagrebu, štiri dni pred tem, bi morali, roko na srce, zmagati z vsaj 4:1. Slovenija si razen gola Šiljaka ni pripravila niti priložnosti niti kakšnega strela v okvir vrat, mi pa smo imeli na obeh tekmah 22 izvajanj s kota. To pove veliko. Bili smo boljši tudi na bežigrajskem štadionu. Tudor je naredil neumnost, saj smo brez potrebe na igrišču ostali le z desetimi možmi, a na koncu z malce pomoči sreče premagali Slovenijo. Če pa potegnemo črto pod obe tekmi, je bila naša skupna zmaga več kot zaslužena. Če priznate ali ne, težko je igrati proti Hrvaški. Tudi v Ljubljani smo želeli zmago in dominirali. Slovenci ste dali toliko, kot ste lahko oziroma kolikor smo vam dopustili. Seveda vi na to gledate z drugega zornega kota," nam je odvrnil legendarni Otto Maximale.
Otto Barić le nekaj sekund pred tem, ko je švicarski delivec pravice Urs Meier označil konec tekme in napredovanje Hrvaške na Euro 2004.
Dodal je, kako se je hrvaška reprezentanca po veliki zmagi najprej vrnila v bazo v Čatežu, kjer jo je hotelsko osebje, sestavljali so ga Slovenci, pričakalo s torto in glasbo. Več o tem lahko preberete v takratnem dvojnem intervjuju.
Hrvaška se spomladi vrača v Ljubljano
Jan Oblak in Luka Modrić sta se tako pred leti družila na častni tribuni ob velikem teniškem turnirju v Madridu. Čez tri mesece se bosta pomerila drug proti drugemu v Stožicah!
Usoda je hotela, da se bosta Slovenija in Hrvaška kmalu pomerili na nogometnem igrišču. Po 18 letih se bosta sosedi spet srečali v Ljubljani, tokrat pa ne na propadajočem bežigrajskem stadionu, ampak veliko bolj modernem objektu v Stožicah. Konec marca 2021 se bodo začele kvalifikacije za SP 2022, Slovenija pa se je znašla v "slovanski" skupini, v kateri so vsaj na papirju višje od nje Hrvaška, Slovaška in Rusija.
Obeta se nov sosedski spektakel, Slovenija bo 24. marca 2021 pod vodstvom Matjaža Keka, dobro znanega hrvaški javnosti, v nastopih ga je večkrat javno pohvalil tudi preminuli Barić, skušala prizadejati prvi poraz Hrvaški. Do zdaj se je z njo pomerila osemkrat in še vedno čaka na prvo zmago. Jo lahko dočaka proti aktualnim svetovnim podprvakom, ki jih vodi Zlatko Dalić? Na igrišču ne bo manjkalo zvezdnikov, srečali se bodo Jan Oblak, Luka Modrić, Josip Iličić, Ivan Perišić …
Na največjem stadionu v Sloveniji bo 24. marca težko pričakovani "sosedski" uvod v kvalifikacije za SP 2022. Pomerili se bosta Slovenija in Hrvaška! Bi se lahko Kekovi varovanci maščevali tekmecem za izpad rojakov v dodatnih kvalifikacijah za EP 2004?
Morda pa bo 18 let po najbolj bolečem porazu slovenske reprezentance sledil še ogromen izliv sreče, ko bi lahko v slovenski prestolnici padla ena najboljših reprezentanc na svetu! Kdo ve, nogometna žoga je pregovorno okrogla, sosedski derbiji pa so pogosto zakuhali zgodbe, ki odmevajo še danes …
4