Sobota, 23. 6. 2018, 4.00
3 mesece, 3 tedne
Sobotni intervju: Tina Lipicer Samec
Ponosna Slovenka brez dlake na jeziku in s srbsko mentaliteto
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
7,25
3
Slovenska odbojkarica Tina Lipicer Samec, rečemo ji lahko kar legenda slovenske ženske odbojke, se je kljub za športnico zrelim 38 letom odločila, da nadaljuje svojo bogato športno pot in pokaže vsem, da še ni za staro šaro. Predvsem je njena želja, da razkošno znanje in bogate izkušnje, ki si jih je nabrala z igranjem v tujini, preda tudi svojim naslednicam.
Tina se je odbojkarskih korakov naučila pri matični ekipi Hit Nova Gorica, ta je bila takrat odbojkarski klub, ki je spadal v sam slovenski vrh. Igrala je v vsem mlajših selekcijah, sledil je odhod v Koper, kjer je igrala v letih od 1998 do 2001, pred odhodom v tujino pa je še eno sezono igrala pri Novi Gorici. Od leta 2002 pa vse do 2016, ko je okrepila Calcit Volley, je igrala v tujini. Pot jo je vodila po številnih italijanskih klubih, preizkusila pa se je tudi na Poljskem, v Rusiji, Franciji in Azerbajdžanu.
V Kamniku je nato povsem nepričakovano zanosila in se sredi sezone 2016/2017 poslovila od aktivnega igranja, po odlični ponudbi GEN-I Volleyja pa je svoj že večkrat naznanjeno upokojitev pretrgala in potrdila svojo vrnitev na odbojkarska igrišča. Z Novogoričankami bodo napadle slovenski kroni, čim dlje pa bodo poskušali priti tudi v pokalu Challenge, ki ga je Tina že osvojila leta 2009 z Vini Monteschiavo Jesi.
"Ko sem videla, da se klubi še vedno zanimajo zame, da je na mizi kar nekaj zanimivih ponudb, sem videla, da ni še vsega konec in da lahko svojo športno pot še malce podaljšam."
Večkrat ste v preteklosti že omenili konec svoje športne poti, a si vedno znova premislili in vrnili na igrišče. Kaj je bilo tokrat odločilno, da ste se odločili nadaljevati?
Ko sem videla, da se klubi še vedno zanimajo zame, da je na mizi kar nekaj zanimivih ponudb, sem videla, da ni še vsega konec in da lahko svojo športno pot še malce podaljšam. Če si zanimiv za odbojkarski trg, je odločitev še toliko lažja. Vedno sem dejala, da želim končati športno pot na vrhu, to se zdaj ni nič spremenilo.
Vaša odločitev je še toliko bolj fascinantna, kjer se vračate po rojstvu sinčka Benjamina, ta je ravno v četrtek upihnil prvo svečko …
Res je, ko sem se po dolgih letih igranja v tujini vrnila v Slovenijo in podpisala za Kamnik, sem na svojo srečo in na klubsko nesrečo zanosila. To ni bilo načrtovano, saj sem imela nekaj težav. A Calcit je bil takrat zelo razumevajoč in sem mu še danes hvaležna. Po rojstvu sina sem na treningih kmalu videla, da še zmorem, da sem še konkurenčna, da še lahko kaj dosežem. Rekla sem si, zakaj pa ne bi še … In tako je tudi bilo.
Ste imeli znova možnost igrati v Italiji?
Da, a zdaj z otrokom je vse skupaj malce drugače. Vedno sem si rekla, ko bom mama, bom poskušala, da otroček raste skupaj z mamo in očetom. To bo zdaj pri GEN-I Volleyju (op. p. trener ekipe bo njen mož Vasja Samec) mogoče. Ponudba in vizija kluba me je v trenutku prepričala in kot sem že rekla, ne bi se spustila v projekt, za katerega ne bi verjela, da ima velik potencial.
V novi sezoni po 16 letih spet oblekla dres novogoriške ekipe.
Koliko let igranja imate torej še v načrtu?
Težko je reči, morda sezono ali dve. Bomo videli, kako se bo na vse napore odzvalo telo. Glavni cilj pa mi je pomagati klubu, da se vrne tja, kjer je že bil. Ko sem šla pred 16 leti iz Nove Gorice v tujino, je ta klub v Sloveniji krojil slovenski vrh.
Koliko časa me boste še gledali, ne bom govorila, saj ponavadi nimam prav. Počutim se super in menim, da lahko še veliko dam.
Ko vas gledam, je videti, da je ljubezen do odbojke taka kot za začetku?
Odbojko je težko opisati kot ljubezen. To je zadeva, ki ti pride v kri, to je kot droga in način življenja. Čeprav že razmišljam tudi v prihodnosti, ki bo tudi del odbojke, se že potihoma bojim, kako bo, ko bo treba reči dovolj. Če ti igraš na srednji ravni, vse skupaj ni tako težko in se lažje vključiš v normalen način življenja. Če pa si ti profesionalec, pa je to za športnika velik šok, saj vstopiš v nepoznan svet. Odbojka je vendarle zadeva, ki jo v življenju najbolj obvladam.
Zakaj odbojka in besede trenerke, ki jih ne bo pozabila
Želela je trenirati tenis, nato pa se je zaljubila v odbojko.
"Moja otroška želja je bila igranje tenisa, a se na koncu tudi po pogovoru s starši nismo odločili za to. Ne vem natančno, zakaj, nato pa sem sama odšla na trening odbojke in spomnim se takratne trenerke, ime ji je bilo Branka Kuk, ki je dejala: 'Joj, če bo iz te punce kaj nastalo, bom dala za mašo.' Teh besed se spomnim, kot bi bilo včeraj, in si jim bom zapomnila za vse življenje. Je pa res, da sem bila bolj buckasta in da nisem mogla narediti niti enega trebušnjaka."
Ste to trenerko še kdaj srečali? "Na vsake toliko smo se srečamo. Zdaj se mi zdi, da uči na neki šoli športno vzgojo, prej je bila tudi podajalka pri Gorici, nato pa je šla v trenerske vode. Vodila je mlajše selekcije in, da, tudi mene. Nikoli ji nisem povedala, kaj sem slišala, a kot sem rekla, te besede si bom zapomnila za vedno."
Ni dolgo trajalo, ko ste prerasli slovenski prostor in odšli v Italijo. Kako je bilo?
Vsekakor je bilo zelo težko, sploh v tistih časih. Zdaj je drugače, ko gre lahko vsakdo v tujino. Slovenija, tako kot zdaj, govorim za dekleta, ni igrala na visoki ravni in so te težko opazili. Imela sem tudi nekaj sreče, da me me je odličen italijanski trener Bozzetti, zdajšnji trener mlajših selekcij pri Vakfibanku, opazil na nekem turnirju in to mi je odprlo pot v Italijo.
Odšla sem v Ancono k ekipi Corridonii, ki jo je vodil Lorenzo Micelli. Zame je bil to kulturni šok. Čeprav sem mislila, da nekaj vem in znam v odbojki, sem dva ali tri mesece delala le na osnovi, na pripravi za nekaj več. Bilo je težko, biti sam v tujini, tam sem bila edina tujka, to je bila res življenjska prelomnica, a mi ni žal. Če bi lahko, bi zadevo ponovila.
V tujino je šla že leta 2002 in tam vztrajala kar 14 let.
Kako to, da ste tako dolgo vztrajali v tujini. Ni bilo nič domotožja?
Mogoče prvo leto, potem pa ne več. Pred sabo sem imela cilj, padla sem v tok, ki te vodi sam, in to me je vodilo na različne konce sveta.
V nobenem klubu niste bili dlje kot dve sezoni. Zakaj?
To je trg, ko pride ponudba, greš. Bila je priložnost, da bi dlje ostala pri češkem Prostejovu, imela sem že podpisano pogodbo, ko je prišla ponudba iz Cannesa. Ekipa je bila za zmago v ligi prvakov, tudi mesto Cannes je atrakcija sama po sebi. Odločitev ni bila težka in smo šli.
Ko se oziram nazaj, vidim, koliko mi je vse to dalo. Tudi ko se pogovarjam z ljudmi, vsakemu priporočam, ne glede na to, ali si športnik ali ne, potovanje v tujino. Da vidijo in imajo stik z drugo kulturo, spoznajo druge ljudi,. To so izkušnje, ki jih drugače ne moreš dobiti.
Ste bili kdaj v kakšnem klubu, v katerem vam je bilo težko in se niste dobro počutili?
Težko rečem. Zanimiva oziroma posebna izkušnja je bila Rusija. Tega ne moreš pozabiti. Če povem na kratko, če ne bi imela Vasje, takrat sva se odločila, da bova skupaj, bi bila novembra že doma. Bila sem v CSKA v istem obdobju kot košarkar Matjaž Smodiš, za odbojkarski klub Dinamo pa je igral tudi zamejski Slovenec Matej Černic, s katerim smo se tudi družili.
Tisto življenje je bilo res posebno. Če sem z odhodom v Italijo doživela odbojkarsko renesanso, sem v Rusiji doživela življenjski šok. Že začetek je bil zanimiv. S klubom smo šli na tritedenske priprave na obrobje Moskve, v neki študentski dom brez televizije, brez interneta, imela sem soigralke, ki so kvačkale.
Sama sem imela neko križanko, ki sem jo listala tri tedne, dokler je nisem izpolnila do konca. Skratka dolgočasila sem se, pa čeprav sem imela tri treninge na dan.
Ne vem, kako je pri drugih športih, a če ne znaš jezika, si v Rusiji oplel. Tako sem se morala hitro naučiti jezika, da sem se kot edina tujka lahko vsaj približno vključila v kolektiv.
Res, Moskva je bila posebna, prav spomnim se, kako smo morali na dan volitev prekiniti trening, ruske igralke so naložili na avtobus in jih odpeljali na volišče, nato pa smo vse skupaj nadaljevali. Kar zadeva življenje v Moskvi, je bilo res zanimivo in po svoje težko, sicer pa je Moskva mesto, ki se ga ne naveličaš.
"Če povem na kratko, če ne bi imela Vasje, takrat sva se odločila, da bova skupaj, bi bila novembra že doma."
Kje vam je bilo najlepše?
Ko me punce vprašajo, kje je bilo najlepše in kje je bilo najboljše, jim odgovorim, če so rezultati pozitivni, si lahko v največji luknji in je fajn, kadar rezultatov ni, si lahko v najlepšem mestnem središču in se ne boš dobro počutil.
Ti si v klubu, kamor hodiš v službo, in če tam ni tako, kot mora biti, se hitro vse podre. Pritiski in vsakodnevni sestanki niso tisto, kar si športnik želi.
No, v Cannesu je bilo res vse tako, kot mora biti. Rezultati so bili super, tudi po zimi smo imeli 23 stopinj Celzija. Tam je bilo prvič, da sem se naveličala sonca in želela kakšen deževen dan.
Tudi če gledam zdaj, mesto ni pomembno. Pomembna je ekipa in trener, če je v klubu super in so pogoji za delo dobri, je vse lažje. Če si za nameček še v večjem in lepem mestu, je to le bonus, nikakor pa to ni najpomembnejše.
S Cannesom je prišla do dosežka kariere. Postala je evropska klubska podprvakinja.
Malce slabšo izkušnjo ste imeli v Bakuju?
No, Baku je bil prav tako zanimiva izkušnja. Čeprav gre za veliko in bogato mesto, si lahko v ne vem kakšnem stanovanju in si lahko nekaj dni brez vode in brez elektrike. Ampak to ni najhuje, to bi se še dalo preživeti, če bi stvari delovale v klubu.
Takrat je bil trener Azerraila zdajšnji slovenski selektor Alessandro Chiappini, lastniki so kupili vse, kar se kupiti da, in zgradili ekipo za zmagat v ligi prvakov. Vseskozi so bili pritiski, že vsak izgubljen niz je bil tragedija. Lastniki so mislili, da če ti vložiš toliko in toliko denarja, takoj zmagaš, a v odbojki ni tako.
Ko je trenerski štab v igro pošiljal igralke, ki so manj plačane, tiste preplačane pa so sedele na klopi, so lastniki skočili v zrak in prisili trenerja, da vse skupaj malce premeša.
Meni ni bilo vseeno in sem vsem na glas povedala, kaj si mislim. Igrišče sem si zaslužila, vse življenje sem se morala boriti, da je lahko tudi igralka iz Slovenije dobra. Glede na to, da slovenska odbojka ni na visoki ravni, tako ravnajo s tabo tudi v tujini. To nima nobene veze s kakovostjo. Lahko si veliko boljša od kakšne Brazilke, a vseeno ima ta prednost pred tabo.
Vse življenje sem se borila, a na koncu je videli, kot da bijem bitko z mlini na veter in da ne bom spremenila sveta. V Bakuju je bilo ravno to še kako izrazito in odločila sem se, da se tega ne grem več. V svoji karieri sem požrla preveč stvari, da bi se šla te igrice. Dobila sem izpisnico in po pol sezone odšla.
Reprezentanca ni ravno tema, ob kateri se Tina smeji.
Če se še malce vrnemo k reprezentanci. Imate tudi vi občutek, da imate z njo neporavnane račune?
Menim, da smo imeli tisti čas izjemno močno generacijo, z veliko kakovosti, a nikoli nismo imele priložnosti narediti kaj več. Ekipa je bila slabo vodena, priprave kratke. Na kvalifikacije za evropsko prvenstvo smo se pripravljale en teden, vse je bilo samo zato, da je bilo.
Povsem mi je razumljivo, da je veliko stvari povezano z denarjem, a veliko je odvisno tudi od tega, kdo je za kaj zadolžen in kako se organizira.
Žal mi je, da v tistem obdobju nismo nič naredili, saj je bila ekipa res popolna.
Vaša reprezentančna pot je bila hitro končana. Kaj se je sploh zgodilo?
Niti sama ne vem. Vem, da smo takrat pod Tilnom Kozamernikom končali reprezentančni ciklus. On je bil selektor, ki je vedel, kaj dela, in z njim sem se odlično razumela. Potem pa so se po nekaj mojih intervjujih, v katerih sem povedala, kaj si o vsem skupaj mislim, odnosi z zvezo malce skrhali.
Ko je na selektorski stolček prišel Bruno Najdič, me je poklical le enkrat. Žal takrat zaradi poškodbe nisem mogla priti, no, v nadaljevanju me ni poklical nikoli več. Brez pravega razloga nisem dobila več vabila in naši stiki so se čez noč prekinili.
Čeprav ste reprezentančno kariero končali brez pravega slovesa in nič kaj prijateljsko, ste še vedno hoteli pomagati pri razvoju slovenske reprezentančne ženske odbojke.
Številne poteze Odbojkarske zveze Slovenije ji niso jasne, a kot pravi, to ni njen problem. ''Če je vodilnim to dovolj, okej, tukaj ni kaj dodati."
Pred leti sem se dobila z zdajšnjim predsednikom OZS Metodom Ropretom, a na koncu ni bilo nič. Vem, da imam nekatere izkušnje in znanje, tudi veliko poznanstev, a vsega skupaj ne moreš vsiliti. Če bi to potrebovali, bi najbrž prosili za pomoč, a očitno vedo, kaj počnejo. Žalosti me samo, da se generacijo, ki je osvojila srebrno odličje na svetovnem prvenstvu U23, pošlje na sredozemske igre, namesto da bi igrala resna tekmovanja.
To je pomembno. Poglejte samo primer Nove KBM Branika. Ker slovenska ženska reprezentanca že nekaj let ne igra primernih tekmovanj, je Mariborčankam le nekaj točk zmanjkalo, da bi zaigrale v skupinskem delu lige prvakinj. Zdaj morajo v kvalifikacije.
To so stvari, ki so meni nerazumljive, a z leti sem postala nevtralna in se prepuščam toku. Če je vodilnim to dovolj, okej, tukaj ni kaj dodati.
Reprezentanco čakajo kvalifikacije za evropsko prvenstvo, kot priprave pa so izbrali sredozemske igre. Veliko bolj pametno bi bilo igrati evropsko ligo, vseeno, ali zlato ali srebrno, ali odigrati še kakšen močen turnir, to je resen pristop. Punce morajo biti v tekmovalnem ritmu. A pustimo to, vodilni možje na OZS imajo zagotovo tehtne razloge, zakaj so se tako odločili.
Zakaj lahko fantje igrajo evropsko ligo s C-ekipo, punce pa odhajajo na sredozemske igre. Evropsko ligo igrajo malodane tudi ekipe, ki nimajo svoje dvorane, vsi razen Slovenk. Bojim se, da pri puncah zadeva ne napreduje in je na mestu že nekaj časa, kar ni v redu. Ampak kot sem že rekla, sama nisem tam, tako da ne vem, kakšni so interesi. Je pa škoda, ker se mi zdi, da bi bilo mogoče narediti mnogo več.
Glede na to, kaj vse se dosegli v tujini, lahko rečemo, da so veliko bolj spoštovani v tujini kot doma?
Mislim, da nisem osamljen primer. Zdi se mi, da je veliko vrhunskih slovenskih športnikov bolj spoštovanih na tujem. Zakaj je tako, ne vem. A mislim, da je to v Sloveniji pač normalno.
Je oseba, ki teži k popolnosti, povprečje je ne zanima.
Večkrat ste dejali, da po razmišljanju niste prava Slovenka?
Sama sem zelo ponosna na to, da sem Slovenka z drugačno mentaliteto. Vidim današnjo mladino, ki, še preden kaj naredi, zahteva to in to. Še preden pokažeš, da si vreden česa, ti zahtevaš. Ne gre to tako. Moj moto je: "Najprej so dokaži in nato zahtevaj." Nič ne pride čez noč. Če prihajaš iz majhne Slovenije, se moraš leta in leta dokazovati, da potem prideš na višjo stopničko. Drugače se film hitro končna in stagniraš v povprečju. Če je komu to dovolj, je v redu, a drugače je to edina pot do vrhunskosti.
Lahko rečem, da imam nekako srbsko mentaliteto. To so ljudje, ki se je zavedajo, tako vzgajajo tudi svoje otroke. Igrala sem z veliko Srbkinjami in prav vse se začnejo boriti od prvega dne, ko stopijo v dvorano. En lep primer je Milena Rašić, ki je z mano igrala v Cannesu. Imela je veliko ponudb, a je rekla ne, igrala bom tam, kjer je bolj kakovosten trener. Vse z razlogom, da se še izboljša.
Slovenci pa se hitro zadovoljimo in smo zadovoljni s stanjem takim, kot je. "Samo pusti me pri miru in bo že nekaj nastalo," si rečemo.
Malce smo se na začetku še dotaknili prihoda vašega tretjega člana družine. Eno leto je minilo, kot bi mignil. Spite?
Do petega meseca ni bilo večjih motenj spanja, če lahko tako rečem. Potem se je začelo. Krči, zobje in tako naprej. Vasja je spal, jaz malo manj (smeh, op. p.). K sreči sem takrat živela v Bolzanu, ki je kot mesto fenomenalno. Ima veliko parkov in tako naprej, da sem lahko bila veliko zunaj. Najela sem tudi varuško, da sem lahko tudi sama trenirala.
Družina Samčevih je tudi velik ljubiteljica psov. Imajo kar tri pasme Šarpej, s katerimi so v preteklosti hodili tudi na pasje razstave.
Je resnična zgodba, da dolgo niste mogli zanositi in da ste malodane že obupali?
Tako je, po sezoni v italijanski seri A pri Scandicciju sem se odločila končati kariero in se preselila k Vasji na Poljsko in v enem letu ni bilo nič. Imele sem tudi neke zdravstvene težave in zdravniki so bili mnenja, da lahko na tudi ta stvar vpliva na nosečnost. Vse skupaj je šlo tako daleč, da sem že razmišljala, da mi pač ni usojeno.
Šla sem tudi k športnemu psihologu Mateju Tušaku in mu povedala za težave. Ta mi je le dejal: Ko boš začela spet trenirati in ko boš odmislila zadevo, se slišiva. No, in ravno takrat sem se odločila, da nadaljujem svojo športno pot pri Kamniku, čez tri mesece sem bila res noseča.
Vsa moja kariera je tekla po določenih tirnicah, imela sem svoj urnik, mislila sem, da bo tako tudi pri nosečnosti. A očitno je tukaj drugače. Ves ta stres je očitno negativno vplival name, na koncu pa se je zgodilo, ko je bilo najmanj pričakovano.
Po carskem rezu je le pet mesecev kasneje začela s treningi in tako ohranjala dobro kondicijo.
Kako je bilo po porodu?
Rodila sem s pomočjo carskega reza, zato morala z gibanjem počakati nekaj mesecev. V Italiji sem opravila nekaj ultrazvokov in ko so mi potrdili, da je rana zaceljena, sem kmalu začela telesno aktivnost. Ne dolgo za tem sem odšla tudi v dvorano in po petih mesecih po rojstvu začela normalno trenirati. Bi še veliko prej, če bi rodila po naravni poti.
Ko vaju v času treningov in tekem ne bo, kdo bo pazil na sina?
Dopoldne bo hodil v varstvo, popoldne pa bo treba malce kombinirati med mamo in taščo. Če ne bo šlo drugače, bo treba najeti varuško.
Z možem še nikoli nista sodelovala kot igralka in trener. Je mogoče ločiti zasebno življenje in službo?
Po rojstvu, ko sem se vračala v formo, sem hodila k možu na treninge v Bolzanu. Sicer nisem tekmovala, a sva videla, da to deluje brez težav. Pri svojih letih natanko vem, kaj je moja naloga in kaj moram delati, da pride rezultat.
Je trener sploh potreben?
Seveda ga potrebujem. Da vodi treninge in da imamo nekoga, da ga okrivimo, ko ekipa slabo igra (smeh, op. p.).
Težav in kakšnih zapletov zaradi tega torej ne pričakujete?
Ne, malo se šalim in vem, da ne bo preprosto, a ne zaradi naju, temveč zaradi preostalih punc v slačilnici. Čeprav je v Evropi takih primerov veliko, je pri nas res nekakšna novost in prvi primer.
Potrebuješ ekipo, ki je zrela, ker sama nimam energije, da bi se ubadala še s tem. Imam veliko drugih težav. Če bom videla, da sem jaz vzrok za slabo voljo v slačilnici, se bom umaknila. Tega se bom držala in to sem povedala tudi vodstvu.
Sicer tega ne pričakujem, a pri ženskah je vse mogoče. Na treningih sem resna, Vasja bo od mene zahteval več kot od drugih. Tudi sama ne bom od sebe zahtevala nič manj. A kot rečemo, če bo težava in če vidim, da sem jaz razlog za slabo vzdušje v ekipi, bom prva, ki bo rekla nasvidenje.
Ne nazadnje smo tukaj vsi zaradi istega cilja, in to je zmaga. Drugo vsaj mene trenutno ne zanima in bi bilo zame osebni poraz.
Bomo videli, za zdaj smo vsi prijatelji, bi se pa lahko začela slaba volja, če katera ne bo igrala toliko, kot misli, da bi morala.
Torej bo Vasja vseeno tisti, ki ob igrišču vodil GEN-I Volley in imel glavno besedo?
Vsekakor, doma pa bom še vedno šef jaz (smeh, op. p.).
Preberite še:
3