Ali je to Wimbledon?

Zaradi petkovega državnega praznika v Sloveniji so imeli časopisni novinarji danes v Pekingu prost dan. Na srečo tudi ostali nismo imeli gore dela, saj so bili slovenski nastopi prej izjema kot pa pravilo. Na srečo pa zato, ker sta bila torek in sreda zaradi pestrega dogajanja in osvojene kolajne plavalke Sare Isakovič nadvse naporna, poleg tega pa na vrata že trkajo novi - s slovenskimi nastopi prežeti - dnevi.

Tako smo si lahko po jutranji dozi dela in večernim sporedom v plavalnem centru "Vodna kocka" končno privoščili prosto (p)opoldne. Neke vrste zatišje med viharjema. No, brez viharja vendarle ni šlo. Oblaki nad Pekingom so velikansko mesto namreč znova marljivo oskrbovali z vodo. Tudi sicer je dež v prvem tednu iger kot nenapovedan in nezaželen gost brez vstopnice obiskal kar nekaj prizorišč. Zaradi zajetnega števila deževnih dni bi se lahko upravičeno vprašal, ali se je wimbledonski duh naselil tudi v kitajsko prestolnico.

Mene je tokrat dež ujel med enournim sprehodom po vrtu "Sončne palače", ki sodi med večje pekinške znamenitosti. Kar nekaj minut je pošteno treskalo, lilo kot iz škafa ter kot za stavo lomilo veje dreves prostranega sprehajališča. Na srečo so si kitajski vladarji, ki so pred dobrimi dvesto leti območje uporabljali za poletni umik iz vročega središča mesta, zamislili posebno zaščito pred soncem in očitno tudi dežjem.

Kar dobrih 700 metrov sprehajališčne poti namreč ščiti streha. Seveda so to pot tokrat uporabili tudi številni kitajski turisti, ki so dodobra zapolnili pokrito stezo, tako da se je "promet" pomikal zelo počasi. Hja, "Sončna palača" pač ne premore olimpijske steze. Na vseh cestah v Pekingu z okolico je namreč tako poimenovan cestni pas, ki je namenjen izključno uradnim olimpijskim vozilom s športniki, trenerji, funkcionarji, novinarji in posebni gosti. Le-ta omogoča precejšnjo pretočnost in vsem udeležencem onemogoča, da bi živce izgubljali v prometnih zamaških.