Evropejec z olimpijsko akreditacijo

Le kratek sprehod po lično urejenem olimpijskem parku, ki predvsem ob večerih navdušuje s svetlobnimi žarki in vodometi, katerih curki so usklajeni z glasbeno podlago, poda prvo pravo sliko o kitajskem navdušenju nad fotografiranjem. Pravzaprav dokaj logično, saj zaradi izjemnih razdalj Kitajci iz bolj oddaljenih krajev le redko obiščejo svojo prestolnico. Tudi prikupnega navdušenja nad dejstvom, da gostijo olimpijske igre, ne morejo skriti. Mimogrede, podobne občutke sem imel že v Salt Lake Cityju, kjer so se ob smučarskih progah zbirali nad olimpijskim vzdušjem navdušeni Američani, ki pa so še med nastopi predtekmovalcev svoje sosede na tribuni spraševali o pravilih. Poleg tega so vsi olimpijski objekti v Pekingu za športne navdušence prava paša za oči, mesto z okolico pa za objektive ponuja še kopico drugih znamenitosti.

Domačini so res pravi mojstri poziranja pred fotografskimi objektivi, saj kar tekmujejo, kdo se bo pred "Ptičjim gnezdom" ali "Vodno kocko" postavil v bolj zanimiv položaj. Nadvse radi pa ustavljajo tudi obiskovalce iz Evrope, Amerike … Če do tebe pristopi Kitajec s fotoaparatom, to še zdaleč ne pomeni, da bi ti rad namenil vlogo njegovega začasnega fotografa, temveč si zanj zanimiv kot motiv na fotografiji. Ne vem, morda jih privlači drugačna struktura obraza ali pa uradno olimpijska akreditacija okrog vratu. S tem vprašanjem sem se poigraval prav ob zadnji prošnji za fotografiranje, ki je bila še posebej nenavadna. Pred nebeškim templjem je namreč do mene pritekel Kitajec, mi v roke potisnil svojo triletno deklico in naju fotografiral.