Halo, Hollywood, tukaj Whistler

Verjetno je mnogim novinarjem, ki so v svojih člankih razplete športnih dogodkov označevali za filmske scenarije, ali pa radijskim in televizijskim komentatorjem, ki so ''klicali'' v Hollywood, žal, da svojih jokerjev niso prihranili za olimpijsko zgodbo Petre Majdič.

Od pekla do raja ali v tem primeru iz jarka na stopničke. Zgodba, ki ni ganila le Slovencev ali pa poznavalcev teka na smučeh, temveč celotno športno in olimpijsko srenjo.

Najboljša slovenska tekačica je na prvi pravi sončni dan od odprtja XXI. ZOI nehote zapolnila sleherno minuto tekaškega dogajanja v olimpijskem parku v Whistlerju. Zgodbo prav gotovo poznate. Jutranji ogrevalni tek, zdrs s proge in grd padec v kamnit jarek, nato junaška vrnitev in boj do zadnjega atoma moči od kvalifikacij pred četrtfinala in polfinala do velikega finala, v katerem je naposled osvojila bron. Za nameček je proti večeru postalo jasno, da je Majdičeva vse napore premagovala z več zlomljenimi rebri in pljučnimi težavami.

Ne, ob takšnih športnih dogodkih človek preprosto ne more ostati ravnodušen. Na prizorišču so seveda vsi občutki še toliko bolj izraziti. Pogledi na obraze, ki jih kamera ne zajame, in zvoki, ki prek mikrofonov ne zaidejo v dnevne sobe, dodajo zgodbi ob specifičnem ozračju nove razsežnosti. Na tej točki dokončno pade tudi znamenita puhlica športnih analfabetov: ''Pa saj gre vendarle le za šport!'' Tovrstne zgodbe široko presegajo športne okvire. Ko človek stisne roko bronasti tekačici, ki v hudih bolečinah sključeno sedi na invalidskem vozičku, a ob tem vseeno ponosno gladi olimpijsko odličje, vsega skupaj ne more spraviti (le) v športni predal. Scenarij za film? Morda. A bolj kot to - zgodba, ki ponuja kopico metafor in naukov. Le poiskati jih je treba.