Nasmeh in poklon

Prostovoljci so na vseh večjih tekmovanjih, ne le na olimpijskih igrah, pomemben člen kolesja organizacijskega odbora. Peking pri tem ni nikakršna izjema, temveč prej vidna nadgradnja. Brez prostovoljcev bi bili prostori za novinarje ali kakšne druge goste skorajda opustošeni. Tudi športnikom so mladi Kitajci v neizmerno pomoč. Nisem se sicer lotil matematičnega izračuna, koliko prostovoljcev je naklonjenih športniku, pomembnemu gostu ali novinarju.

A v medijski vasi sem se večkrat znašel v položaju, ko me je zanimala povsem preprosta stvar, pa se je ob meni v nekaj sekundah znašlo sedem ali celo osem Kitajcev s pogledom, ki izžareva jasno željo po pomoči. Če sem povsem iskren – pri tem razmišljanju sem hitro našel skupen jezik z ostalimi stanovskimi kolegi – se je zdela na začetku pekinške avanture izjemna uslužnost, podkrepljena s stalnim nasmehom in klanjanjem, dokaj prikupna. No, včasih mi je bilo ob pretirani prijaznosti kar malce nerodno. Predvsem v trenutkih, ko mladenič z neverjetno iskrenim ali pa nemara zaigranim zadovoljstvom poskoči in ti pred vstopom v hišo z levico odpre vrata, z desnico pa pokaže smer poti, ki je, roko na srce, pogosto tudi edina možna.

Še bolj neprijetno mi je bilo, ko sem v pritličju med dvigalom in priložnostno recepcijo svojega bloka medijske vasi dobro minuto čakal na rojaka, pa se mi je s stolom v roki približala prostovoljka in dejala, da naj ob čakanju raje počivam. Tudi znanje angleščine stalnih pomočnikov je na zavidljivo visoki ravni. Predvsem v primerjavi z mnogimi taksisti ali pa tistimi, ki niso neposredno povezani z olimpijskim dogajanjem. A vsakodnevno prijateljsko pozdravljanje, ustrežljivost na vsakem koraku, nasmehi in stalni pokloni so lahko včasih kar malce nadležni. Predvsem pa se začne človek spraševati o vzrokih za nasmeh in poklon, ki ga dobiš skorajda ob vsakršnem srečanju. Olimpijski ideali? Hmmmm … Kitajska kultura? Hmmmmmmm … Navdušenje nad olimpijskimi igrami in posrednim sodelovanjem? Morda. Denar? Ne, v tem primeru ne. Ob tovrstnem poigravanju z mislimi se vselej nehote vprašam tudi, kakšni so bili nagovori učiteljev, mentorjev, nadrejenih ali pač le odgovorih za te prostovoljce. Kitajska poslušnost pač ne pozna meja. O tem kdaj drugič … Morda bo res najbolje, če sprejmem to prijaznost in ustrežljivost, pa naj bosta zaigrani ali ne, kot del spremljevalnega programa, se ne poigravam z vprašanjem, ali obstaja pojem "moteča prijaznost", in skušam čim manj razmišljati o hierarhični lestvici.