Peking brez olimpijskega ognja

"Organizacija je res na vrhunski ravni. Vse 'štima'," je v sproščenem pogovoru po osvojeni bronasti medalji dejal strelec Rajmond Debevec, ki se je medtem že srečno vrnil domovino, kar mu marsikdo izmed nas pošteno zavida. Njegovo mnenje ima pri tej temi vsekakor težo. Navsezadnje so tokratne igre zanj že sedme po vrsti, s čimer ni le absolutni slovenski rekorder po številu nastopov, temveč tudi pravi naslov za objektivno oceno organizacijskega segmenta. Los Angeles, Seul, Barcelona, Atlanta, Sydney, Atene in Peking. Rajmond bo že vedel. Če pravi, da vse 'štima', potem dejansko vse 'štima'. Ravnila idealne organizacije ni, zato se lahko ocene delijo le na podlagi izkušenj in primerjav, ki so nato tudi osnova za pričakovanja.

Ne le zaradi prikimavanja starejšemu in bolj izkušenemu, a izjemno organizacijo moramo pohvaliti tudi vsi ostali. Prevozi večinoma delujejo brezhibno, prostovoljci so ti z zavidljivo angleščino vselej na voljo, prilagojen varnostni sitem je sicer strog, a zaradi načela olimpijskega območja in disperzije kontrolnih točk precej manj moteč, statistični podatki so vselej pri roki … Jasno, ne smemo mimo objektov, ki so občudovanja vredni. Vsak je zgodba zase in zgled vsem objektov v posamičnih panogah povsod po svetu. Skratka, odlična organizacija. Vse lepo in prav. Pojavljata pa se dve veliki vprašanji. Kolikšna je bila cena za celotno organizacijo? Pri tem kajpak ne mislim le na milijarde evrov, ki javnosti niso skrite, temveč tudi na vse človeške resurse in kolateralno škodo. Drugo vprašanje pa je, kakšen bo Peking potem, ko bo v nedeljo ugasnil olimpijski ogenj in se bomo novinarji, športniki in ostali gostje razkropili kot mravlje med požarom. Vprašanji za globok razmislek …