Posijalo je sonce

Očitno sem s sedmim olimpijskim dnevnikom, v katerem sem potegnil kratki vremenski vzporednici med Pekingom in pregovorno deževni Wimbledonom, dodobra razburil kitajskega "vremenskega nadzornika". Peking se je namreč prebudil v prelepo sončno jutro, namesto meglic pa sem lahko ob pogledu kvišku videl modrino. Sonce, modro nebo. Pojma, ki ju v Pekingu sicer poznajo, a sta zaradi smoga pogosto zgolj ideala. Dež, ki je nekaj dni hladil pekinška tla, je vsaj začasno zmanjšal tudi stopnjo vlage, tako da je bilo ob rahlem jutranjem vetriču pred "Ptičjim gnezdom", kamor so se preselili atleti in atletinje, prav prijetno. Idealen dan za domače fotografe, da v svoj objektiv zajamejo vse tukajšnje znamenitosti in jih namenijo za novo serijo razglednic. Zaradi rigoroznih ukrepov in milijard evrov, ki so jih Kitajci vložili v čistejše okolje, je takšen dan hkrati tudi svojevrstna zmaga okoljevarstvenikov in izpolnitev predolimpijskih obljub.

Med desetdnevnim pekinškim bivanjem sem sedaj spoznal že kopico različnih podnebnih pojavov. Od "klasičnega Pekinga", ki ga zaznamujeta smog in vlaga, prek nevihtnega obdobja, pa vse do vremena, kakršnega si poletne olimpijske igre tudi zaslužijo. Torej, poletnega. Kljub vročemu soncu, ki je živo srebro znova občutno dvignilo, pa gre za razmere, ki jih človek precej lažje prenaša kot pa navidezno pekinško oblačnost, ki na učinkovit način ilustrira onesnaženost, o kateri je bilo v zadnjih mesecih povedanega in zapisanega res veliko.

Sicer pa je sedmi tekmovalni dan sonce posijalo tudi v prenesenem pomenu besede. Slovenski judoisti so se namreč po zaslugi Lucije Polavder veselili težko pričakovanega odličja. Sara Isakovič je tako med dobitnicami kolajn dobila prvo družbo, kandidatov za vključitev v to "sončno koalicijo" pa je še kar nekaj.