"Povejte mi kakšen trač!"

Novinarji, ki že vrsto let spremljajo Petro Majdič, vedo povedati, da tako komunikativne športnice že lep čas niso videli. Pri stikih s tekaško šampionko skorajda nikoli niso imeli težav, tudi ob spodrsljajih, ki jih je bilo v zadnjih letih res bore malo, ne. Vselej je bila na voljo za pogovore, intervjuje, izjave …

A v Whistlerju je zgodbi o medijski dostopnosti dodala novo poglavje, nove razsežnosti. Njena prva novinarska konferenca po prihodu iz bolnišnice ni bila le čustvena, temveč tudi v marsičem šokantna. Tekaška šampionka je kljub utrujenosti in vidnim bolečinam premogla dovolj moči za sproščen pogovor, poglobljena razmišljanja in ščepec humorja. Stoično ter potrpežljivo se je soočala z vsemi vprašanji, po uradnem delu pa se je mirno in brez kakršnegakoli zadržka posvetila radijskim in televizijskim ekipam. ''Nasmehnite se. Vse je OK. Raje mi povejte kakšen trač. V svoji sobi sem namreč odrezana od vsega,'' je med drugim zbrano druščino nagovorila Brinjčanka, njen trener Ivan Hudač pa je ob tem šepetaje pripomnil, da so očitno protibolečinske tablete prijele.

Majdičeva je imela že pred olimpijskimi igrami kopico oboževalcev. Po drugi strani so bili mnogi zavoljo specifičnega veselja in stalno spreminjajočih izrazov na obrazu do nje nekoliko zadržani. Kljub vsemu ji tekaške popolnosti in odličnih rezultatov niso očitali. A v Whistlerju je verjetno z nadčloveško voljo in premagovanjem praga bolečine prepričala vse. Žal ji ni bilo dano, da bi odlično kariero kronala z olimpijskim naslovom in vrhunsko predstavo v finalu svetovnega pokala. Njen odgovor? ''Očitno nekdo ali pa nekaj želi, da je moja pot drugačna,'' pravi Petra. Tolažba ob soočenju s kruto realnostjo? To ve le ona. Tako kot bržkone tudi le ona ve, ali bo še našla dovolj moči za vrnitev na tekaške steze. Ko bo prišel čas, bo že povedala. Jasno, na svoj način.