Pozdrav z jesenskih olimpijskih iger

Iz domovine prihajajo vesti o močnem sneženju, zametih, težavah na cestah … Za nameček pa televizijske postaje dan za dnem strežejo s posnetki snega iz povsem ''eksotičnih'' držav. Vse lepo in prav. A na prizorišču zimskih olimpijskih iger 2010 je vreme vse prej kot zimsko. Vancouver resda ni gorska vasica, ki bi se na vseh razglednicah kopala v debeli snežni odeji.

Navsezadnje gre za obmorsko mesto, ki slovi po nekoliko milejši klimi. Toda tudi domačini ob pogledu na položaj živega srebra priznavajo, da tako visokih temperatur v februarju vendarle niso vajeni. Hokejistov, drsalcev in igralcev curlinga to seveda ne moti kaj prida. Zato pa so toliko bolj nejevoljni biatlonci ter alpski in nordijski smučarji, ki so nastanjeni v Whistlerju. Tudi znamenito smučarsko središče Britanske Kolumbije se te dni skriva pod dežniki. Sneži le v zgornjih delih smučarskih prog. Drugod večinoma dežuje in na ta način mehča že tako spomladanski oziroma južni sneg. Nič kaj lepa kulisa zimskih olimpijskih iger, ki bi jih te dni zlahka preimenovali v jesenske igre.

''V Whistlerju živim 25 let in sem vajen vsega. Da vam bo lažje, vam zaupam naše reklo. Če je vreme slabo, počakaj pet minut. Spremenilo se bo,'' mi je pred dnevi, ko sem se s sedežnico vzpenjal proti ciljni areni treninga moškega smuka, razložil eden od ustrežljivih prostovoljcev. Res? Počakal sem pet minut. Ter nato še dan ali dva. Pogled v nebo pa se ni kaj prida spremenil.

Izjema so bile kvalifikacije skakalcev na srednji skakalnici. Tedaj je posijalo sonce. ''Uuu, to je to,'' se je žarkov veselil Jernej Damjan, sam pa sem se spomnil uvodnega tedna olimpijskih iger v Pekingu, ko smo zaradi smoga prav tako dolgo čakal modro nebo. A le-to se je naposled pokazalo, skorajda sočasno z njim pa tudi slovenski uspehi. Se lahko zgodba ponovi v Kanadi? No, vsaj drugi del, saj ob slovenski medalji tudi oblaki ne bodo več tako sivi.