Sportalovih 15
Nedelja, 23. 6. 2019, 16.00
4 leta, 10 mesecev
SPORTALOVIH 15 – NEPOZABNI SOČI
Soči, ki ni bil Soči: leva ali desna kapljica, Tina ali Anna?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,59
6
Spomini olimpijskega poročevalca iz Sočija. Spomini na olimpijske igre 2014 s kar osmimi slovenskimi kolajnami, te ob zlatem EuroBasketu 2017 spadajo na vrh seznama najbolj intenzivnih in dinamičnih obdobij z vsebinami, ki so padale v morje evforije, v petnajstletni zgodovini Sportala.
Igro dežnih kapelj, ki so združevale svoje moči in postregle s pravo hitrostno tekmo na oknu montažnega novinarskega središča v smučarskem središču Rosa Hutor na Rdeči poljani nad Sočijem, je večkrat prekinil pogled proti tekmovalni progi. Bo, ne bo, bo, ne bo … Tekma, namreč. Tisti dan je neusmiljeno deževalo. Temno-sivi oblaki niso napovedovali vremenskega zasuka. Sprehod do ciljne arene je postregel s čofotajočim zvokom vse težje noge v razmočenem snegu. "V to smer," s kretnjami rok sporočajo prostovoljci in ramena dvigujejo proti ušesom, da bi jim dež spolzel pa hrbtu, ne za ovratnik.
Dan, kakršnega si na olimpijskih igrah pač ne želi nihče. Toda … Veste kaj?! To je bil eden od redkih takšnih trenutkov med skoraj tritedenskim bivanjem med gorami Kavkaza in Črnim morjem. Zimske olimpijske igre leta 2014 v Sočiju je namreč zaznamovalo skoraj idealno vreme. "Nočem vedeti, kaj Putin meče v zrak, da je tako," je večkrat pripomnil eden od članov slovenske novinarske odprave. Večinoma je bilo prizorišče namreč obsijano s soncem, temperature pa so bile ob tem vendarle dovolj nizke, da se kakovostno pripravljena snežna podlaga, pod katero je bila debela plast ledu, ni topila.
Anna Fenninger in Tina Maze po veleslalomski bitki.
Toda tisti 18. februar ni bil nekaj posebnega zaradi drugačnega vremenskega obraza. To je bil namreč eden od slovenskih vrhuncev iger, ki še vedno veljajo za rezultatsko z naskokom najbolj uspešne v slovenski športni zgodovini. Na ta dan je Tina Maze v boju stotink z Anno Fenninger (danes Veith) z zmago v veleslalomu prišla do svoje druge zlate olimpijske kolajne na teh igrah in druge v več kot 90-letni zgodovini slovenskega nastopanja na ZOI. Skorajda istočasno pa so slovenski hokejisti na čelu z Anžetom Kopitarjem s kar 4:0 odpihnili Avstrijo in se zavihteli v četrtfinale.
Dan presežnika na igrah presežnika. Le stežka se tako majhni reprezentanci, kakršna je slovenska posreči, da na enih igrah združi toliko predstavnikov različnih športov, ki so se sposobni boriti za sam vrh, obenem pa zaznamuje še hokejski turnir, globalno nedvomno najbolj opazen del iger. Smučanje, biatlon, skoki, teki in deskanje. V vseh je bila Slovenija med dobitnicami kolajn. Skupno jih je zbrala kar osem. Po dve Mazejeva, Peter Prevc in Žan Košir, po eno pa Vesna Fabjan in Teja Gregorin. Skupaj so ustvarili ozračje, v katerem je bilo navidezno kar naenkrat vse samoumevno in dosegljivo. Verjetno – neponovljivo.
Foto: spomini na Soči, ki pravzaprav ni bil Soči
Ob pripravi vsebin ob petnajsti obletnici Sportala seveda nismo mogli zaobiti Sočija. A zdi se, da je bilo vse že povedano, zapisano … Da bi negiral samega sebe, sem odprl mapo Soči 2014 v svojem računalniku in pregledal osebne fotografije. Po kakovosti se seveda ne morejo primerjati s profesionalnimi. Nosi pa vsaka v sebi svojo zgodbo, ki prikazuje igre na nekoliko drugačen način.
V Soči šele pred slovesom
Ste vedeli, da je Soči, priljubljeno rusko obmorsko letovišče, olimpijskim igram posodil zgolj ime? Da so se športi na prostem odvijali na Rdeči poljani, ki je bila od olimpijskega štadiona oddaljena dobrih 40 kilometrov, je znano dejstvo. A tudi boji za odličja v vseh dvoranskih športih in obe slovesnosti so bili v Adlerju. Kraju, ki je od Sočija oddaljen slabih 30 kilometrov. Slovenski novinarji smo ga obiskali le nekaj ur pred poletom domov in se lahko na lastne oči prepričali o tem, da z izjemo krogov v središču mesta Soči ni imel pravega olimpijskega utripa.
Najdražje igre
Igre v Sočiju še vedno slovijo kot najdražje v zgodovini. Zanje naj bi Rusi porabili kar 43 milijard evrov, pri čemer so igre spremljali tudi stalni očitki o skorajda prisilnem razseljevanju prebivalcev, teptanju človekovih pravic in izkoriščanju delavcev. Sprehod po bleščečem obalnem delu, ki je danes tudi prizorišče tekem formule 1, in goratem predelu, kjer so športna središča nastala sredi ničesar, hitro razkriva vsaj del visokega končnega računa.
Vožnja po najdražji cesti
Kar dobrih osem milijard evrov naj bi Rusi namenili tudi za cesto, ki je povezovala olimpijsko središče v obalnem Adlerju in Rdečo Poljano. Le 40 kilometrov. Osem milijard? Vredno fotografije skozi okno avtobusa, ki so ga vojaki ob odhodu zapečatili in ga nato prihodu na cilj odpečatili. Vedno.
Vonj po barvi
Zanimivo, kljub enormnim zneskom, ki so jih namenili za igre, pa so Rusi za marsikaj poskrbeli pet pred dvanajsto. No, številni bodo dodali, da tudi 15 minut čez dvanajsto. Tudi v našem hotelu je nekaj dni manjkalo kar nekaj sestavnih delov sobe (del luči, ogledalo …). Zanimiv pa je bil tudi utrinek z vznožja gondole, ki je vodila do hotela. Delavci so 48 ur pred igrami še veselo barvali stene …
Toda …
Dih jemajoči pogledi na pokrajino, ki jih je pomudil Soči 2014, so odtehtali marsikatero začetno organizacijsko hibo. Ko pa je začel v celoti delovati organizacijski ustroj, so Rusi poskrbeli za vrhunsko pripravljene igre.
Logistika
Čeprav so imeli organizatorji kakovostno razdelan prevozni sistem, ki jim ga je narekoval Mednarodni olimpijski komite, pa smo se poročevalci večkrat znašli v zagati. Na katero prizorišče? Zakaj? Ker so bili slovenski športniki tako uspešni, dogodki pa so se prekrivali, da se je bilo večkrat težko odločiti, kam se podati.
Zimske igre?
"V Rusiji težko najdete kraj, kjer ni nikoli snega. Putin ga je našel. In tja pripeljal zimske olimpijske igre," se glasi znameniti stavek iz dokumentarnega filma Putinove igre. Ta resda razkriva predvsem mračno ozadje, obenem pa poudarja tudi nič kaj zimsko okolje. Fotografija Sportalovega poročevalca s slovesnosti ob odprtju bi bila morda bolj primerna za kakšne poletne igre. Pravo nasprotje tistega, kar nas je nato štiri leta pozneje pričakalo v Pjongčangu. A to je že neka druga zgodba ...
6