V Slovensko hišo kdaj drugič

Medtem ko novinarji šestinštiridesetih držav v domovino že lahko pošiljajo poročila o svojih olimpijskih junakih, pa slovenska odprava doslej ni imela te sreče. Da, sreče. Dejstvo je namreč, da tudi sedmi sili uspehi njihovih športnikov nadvse dišijo. Precej lepše, prijetneje in lagodneje je namreč poročati o kolajnah, rekordnih dosežkih in preseženih pričakovanjih. Slovenski tabor je veliko pričakoval predvsem od 12. avgusta, ko sta se med drugimi v olimpijsko areno podala tudi nosilka bronastega odličja iz Aten ter nosilka slovenske zastave na olimpijskih igrah 2008, judoistka Urška Žolnir, ter kajakaš Peter Kauzer. Oba sta ostala praznih rok.

Svetlolasa Savinjčanka je zaušnico prejela že po manj kot minuti, se nato prek repasaža vrnila v borbo za odličje, a naposled drugi olimpijski nastop končala brez medalje. Za še nekoliko večje razočaranje je poskrbel Peter Kauzer, ki je prav tako sodil med favoriti, za nameček pa si je simpatije pridobil še s povsem javnim razkritjem ciljev. "Želim kolajno," je poudarjal. In imel je prav. Želel jo je. Ali si jo je tudi zaslužil, je drugo vprašanje. Dejstvo pa je, da sta njegova usoda in razburjenje človeka težko pustita ravnodušnega. Vendarle gre za velikega "pozitivca", ki si je upal razkriti svoje cilje. Ne le to. Ciljem je posvetil kariero. Za današnji dan je živel več let. Verjetno ni edini. A pogled v njegove oči po ponesrečenem polfinalnem nastopu je bil bolj zgovoren kot pa vse kletvice, sage o razočaranjih, življenjske zgode o porazih …

Toda narava športa je pač takšna, da je večina že kmalu po neuspehu Žolnirjeve in Kauzerja obrnila nov list. Kruto, a vendar realno. Slavje v Slovenski hiši je bilo prestavljeno vsaj za en dan. Do nastopa Sare Isakovič ali pa …