V vrsto …

''Ja kakšen pa si?! Prek vrste se nič ne dobi. Postavi se zopet nazaj,'' je v osemdesetih letih minulega stoletja prepeval slovenski kantavtor Jani Kovačič.

Melodija je šla hitro v uho, podobno velja tudi za besedilo. Dolgo je že nisem slišal, a v Whistlerju se mi je znova prikradla v uho. Nič čudnega, ko pa se z vrstami srečujemo na vsakem koraku. Vrsta za vstop na avtobus. Vrsta za vstop na sedežnico, ki te popelje do cilja smučarskega prizorišča. Vrsta pred stojnicami s prehrano in pijačo. Vrsta pred šotori za varnostne preglede. In še bi lahko našteval. Zanimiva je tudi vrsta, v kateri potrpežljivo stojijo športni navdušenci in čakajo na fotografijo z maskotami iger.

A negodovanja ni. Vsi so vrste sprejeli kot del olimpijskih iger, tako da čakanje ne kazi dobrega vzdušja. Tudi v vrsti vseh vrst. V Vancouvru in Whistlerju namreč ni težko poiskati uradne trgovine z olimpijskimi spominki. Pred obema se namreč vije nepregledna množica in čaka na vstop. Vsak dan. V Pekingu bi takšno vrsto človek še razumel, saj se je dalo denimo maskoto ali pa majico z uradnim znakom iger kupiti le v uradni trgovini. V Kanadi uradne olimpijske izdelke prodajajo na vsakem koraku.

Čeprav ima Whistler izjemne namestitvene zmogljivosti in temu primerno ostalo ponudbo, pa je ob množicah turistov, navijačev, športnikov in novinarjev z vsega sveta pogosto celo premajhen. To potrdi tudi večerni sprehod po mestu, saj so vsi gostinski lokali nabito polni, pred nočnimi klubi in lokali z živo glasbo pa se vije – da, uganili ste – dolga vrsta.