Značke, značke, značke …

Že ko sem leta 2002 v Salt Lake Cityju prvič občutil utrip olimpijskih iger in vse okoliščine, ki obkrožajo ta največji športni dogodek, se nisem mogel načuditi navdušenju množice gledalcev nad značkami. Takšne in drugačne priponke so bile v ameriški zvezni državi Utah za mnoge najdragocenejši spominek. Ko sem se malce podrobneje pozanimal o tem hobiju, sem kmalu spoznal, da so "značkarji" pravzaprav spremljevalci vseh olimpijskih iger. Neke vrste zaprta skupina, skorajda sekta, ki časti to drobno kovino. Vse skupaj na las spominja na filatelijo.

Tudi v Pekingu so značke svojevrstna trofeja. Zbiralci iz različnih držav imajo pravzaprav le dva poglavitna cilja. V svojo zbirko zajeti čim večje število uradnih priponk olimpijskih iger, med katerimi so posebej cenjeni predvsem različni redki primerki, bodisi tisti z napakami bodisi tisti iz omejenih serij. Drugi cilj pa je povezan z menjavo značk. Tako lahko denimo na ulici srečate kar nekaj "stojnic", na katerih zbiralci v zameno za priponke, ki jih še nimajo, ponujajo značke iz svojih držav. Ta aktivnost je prišla celo do te mere, da je v olimpijski vasi "legalizirana". Tam so namreč organizatorji iger pripravili kar mednarodni center za izmenjavo značk. Sicer pa je tistih, ki zbirajo različne spominke, še veliko več. Pred dnevi mi je tako elektronsko pismo poslal mladenič, ki bi rad zbral vstopnice z vseh nastopov slovenskih športnikov. Spet drugi zbirajo maskote. Nekateri zgolj kopičijo spomine. So pa tudi takšni srečneži, ki kot spominke zbirajo medalje. Pri tem je bil najbolj vnet plavalec z drugega planeta Michael Phelps. Zbral je kar osem zlatih primerkov. No, tudi zlati pekinški spominek Primoža Kozmusa ni za odpis. Vsa čast!