Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Sobota,
8. 9. 2012,
8.11

Osveženo pred

8 let

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Sobota, 8. 9. 2012, 8.11

8 let

Na Soriško planino tudi poleti in ne le pozimi

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 2
Soriška planina je v zimskem času namenjena ljubiteljem belih strmin, ponuja namreč snežne užitke. Prav tako pa je zanimiva tudi v drugih letnih časih, ponuja namreč številne nezahtevne sprehode.

Mnogi ljubitelji zimskih športov, ki prisegajo na smučarske proge na Soriški planini (ena dvosedežnica in tri vlečnice), se morda niti ne zavedajo, da njena okolica ponuja izjemne lepote in aktivnosti tudi v preostalih letnih časih. V okolici se nahaja kar nekaj hribov, ki ponujajo prijetno sprostitev, prav tako pa niso pretirano zahtevni. Seveda se lahko vsak posameznik odloči, da bo svojo pot začel kar na Soriški planini, do katere se z avtom pride iz dveh smeri (Železnikov ali Bohinjske Bistrice) in se od tam peš odpravil proti okoliškim vrhovom. Lahko pa si sprehod nekoliko podaljša in štarta iz Zgornje Sorice. Tam najdemo primerno mesto za parkiranje avta, še najbolje ob makadamski cesti, ki se vzpenja, saj po njej nadaljujemo pot, vse dokler ne pridemo križišča, kjer izberemo ozko potko med obema cestama. Po njej hodimo vse dokler ne pridemo do markirane poti, ki nas bo vodila vse do želene prve postojanke, se pravi, koče na Soriški planini.

Od tam se odpravimo proti prvemu cilju, Lajnarju, ki je pravzaprav vrh smučišča. Na vrh se lahko povzpnemo kar po smučarski progi, ali pa oberemo pot po gozdu, ki bo še kako dobro del, saj ko enkrat pridemo iz njega in se sprehajamo iz enega vrha na drugega, nas senca ne bo več spremljala, zato je pokrivalo še kako dobrodošlo. Ko pridemo iz gozda vstopimo na travnato pobočje, ki nas bo pripeljalo na greben med Lajnarjem in Dravhom (1.547 m.n.v.), kjer se ponavadi pasejo krave in biki. Obrnemo se proti Lajnarju, proti kateremu nas na tej turi čaka še najbolj naporen vzpon, saj so preostali prav prijetni. Ko se povzpenjamo, je vedno bolj vidna črna pika na vrhu, ki se na koncu izkaže, da gre za bunker. Slednjih pa bo na poti še kar nekaj, pred 2. svetovno vojno je namreč v okolici potekala Rapalska meja. Kakor koli, ko pridemo do njega se nam odpre čudovit pogled (na Julijske Alpe in okoliške vrhove), ki se nadaljuje tudi na naši poti proti Slatniku, ki je nekoliko višji (1.609 m.n.v). Iz Lajnarja se sprva nekoliko spustimo, vendar kmalu pridemo do smerokaza, ki nakazuje smeri in vrhove, tako je na voljo več poti. Kot že rečeno, smo se odločili za Slatnik in znova nas čaka malo prijetne hoje navzgor.

Če smo se na Lajnarju srečali z bunkerjem, pa je v okolici Slatnika teh veliko več, kot tudi rovov, zato je za vse radovedneže priporočljivo, da s seboj vzamejo tudi žepno svetilko. Nekoliko pod samim vrhom pa lahko vidimo tudi zelo dobro ohranjeno vojašnico. Nato nam znova ostane izbira, lahko se vrnemo prek gozdne poti proti koči, ali pa nadaljujejo pot proti Šavniku ali pa Možicu. Prvi je nekoliko nižji (1.574 m.n.v.), pot do njega pa je prav tako prijetna in nenaporna, kot preostali vrhi je tudi ta neporaščen in nam ponuja pogled na predalpsko hribovje, Julijske Alpe in Karavanke. Možic je znova nekoliko višji (1.602 m.n.v.), na vrhu pa se, podobno kot na Lajnarju, nahaja vojaški bunker.

Najlepše pri vseh vrhovih je, da med seboj niso pretirano oddaljeni, hkrati pa dobro povezani, tako da se lahko po vsakem odločimo, ali imamo dovolj sprehajanja in se bomo vrnili proti izhodišču oziroma bomo nadaljevali s potjo.

Ne spreglejte