Cimos je za koprski rokomet kljub vsemu naredil nekaj velikega

Rokomet ima v Kopru dolgo zgodovino. "Žogati" so se namreč začeli že v petdesetih letih prejšnjega stoletja, na profesionalno raven pa se povzpeli leta 1992, ko je bil klub uradno ustanovljen. Tako kot prav zdaj prvi list v knjigi obrača Koper 2013, se je tudi takrat vse skupaj začelo v najnižji ligi. Članska ekipa se je nato v sezoni 1999/2000 prek kvalifikacij uvrstila v 1. B-ligo, že dve sezoni pozneje tudi med elito. V državno 1. A-rokometno ligo. In tam ostala vse do neslavnega konca, ki se je zgodil po koncu lanske sezone. Poleg omenjenih letnic je treba opozoriti še na sezono 2004/2005, v kateri so Primorci prvič nastopili v evropskih tekmovanjih (izpadli so v tretjem krogu Pokala EHF). V Evropi so nato, z izjemo sezone 2006/2007, nastopali prav vse do bridkega konca.

Marsikateremu navijaču se oko zarosi tudi ob omembi sezone 2010/2011. Obala je norela, rokometaši pa žareli od ponosa. Osvojili so tri lovorike. Bili so državni in pokalni prvaki, za nameček pa si pokorili še Pokal challenge. Če bi jim kdo takrat napovedal takšen konec, bi ga gotovo vrgli v morje. A tukaj se niso ustavili. Novo pravljico so začeli pisati že v naslednji sezoni … Po petih zmagah, treh neodločenih izidih in komaj dveh porazih so se uvrstili v osmino finala lige prvakov. Bonifika je spet pokala po šivih. In ko jim je žreb namenil Zormanove Kielce ter je marsikateri skeptik napovedal, da se bo pot končala, so ga utišali in se uvrstili v četrtfinale. Med osem najboljših klubov v Evropi! Tam jih je, sicer je do senzacije zmanjkalo le malo, ustavil Atletico Madrid. Velikan, ki je na pogorišče odšel le malo za Koprom …

Poleg Jovičića ostali še Poklar, Rapotec in Podpečan

A vse to je preteklost. Vsi uspehi, slavja, občutki, da se bo od navijanja in norenja Bonifika kar podrla. Ostajajo le spomini. In novoustanovljeni Koper 2013. "Začeli smo popolnoma na novo. Imamo novo upravo in smo za zdaj še brez sponzorjev. Imamo mlado, zelo mlado ekipo. Gre za fante, stare 16 in 17 let. Od članske ekipe nekdanjega kluba sta v ekipi ostala Nejc Poklar in Uroš Rapotec," nam je z optimizmom razložil Zoran Jovičić, trener Kopra, ki si je, podobno kot Slovenj Gradec in Loka, v imenu dodal še letnico ustanovitve. S fanti začenja na dnu. V 2. ligi, ki je po kakovosti pravzaprav tretja. "Imamo dobro bazo. Že na pripravljalnih tekmah nas spremlja okoli 300 gledalcev. Koper je lačen rokometa, ki si je v mestu ustvaril renome. Upam, da bomo lahko v prihodnosti računali tudi na pomoč občine in kakšnega sponzorja."

Jovičić je v zadnji sezoni opravljal funkcijo pomočnika Fredija Radojkoviča, ta si kruh služi kot profesor športne vzgoje, klub pa še išče. Še prej je aktivno igral. Nazadnje, kakopak, v Kopru. Zdaj se bo preizkusil še na mestu glavnega trenerja. V veliko pomoč mu bo tudi Dušan Podpečan. Še ena legenda, na usluge katerega, čeprav je star že 37 let, računa tudi v vratih. Ko bo okreval po operaciji.

Cilji, vsaj tisti dolgoročni, so jasni. Znova si želijo nastopiti med elito. A šli bodo počasi, delovali po svojih zmožnostih in upali na najboljše. "Ekipa je res zelo mlada. Na hrbet jim nočem obešati prvega mesta. Šli bomo tekmo za tekmo in poskušali premagati vsakega nasprotnika. Boste pa, to vam zagotavljam, za nas še slišali. Napovedovanja se bom vzdrževal, saj ne vem, kaj se bo dogajalo čez leto. Seveda si pri sebi uspeha želim, tudi drugi v klubu si ga, a pustimo času čas. Smo nov klub. V ekipi imamo cilje, ki pa naj za zdaj ostanejo med nami."

Še malo se vrnimo k prejšnjemu klubu, od katerega se je Jovičić, vsaj kar zadeva kariero rokometaša, poslovil na četrtfinalni tekmi lige prvakov proti Atleticu. "Po bitki smo lahko vsi generali, a ko se ozrem nazaj, je treba poudariti, da nam je Cimos (podjetje, op. p.) veliko pomagal. Dal nam je res ogromno. Vedno bom trdil, da če ne bi bilo Cimosa, na Obali ne bi bilo rokometa. Posledično bi trpela reprezentanca in slovenski rokomet na sploh. Kapo dol ljudem, ki vlagajo v šport. To moramo spoštovati. Vsak evro, vložen v vrhunski šport, ni zapravljen. Če ne bi bilo športa, bi bilo tudi stanje duha v Sloveniji slabše. Ljudje potrebujejo sprostitev in mislim, da brez športa ne gre. Vidim pa veliko težavo, saj se vedno bolj gleda le na dobiček …"

"Plačilo smo si zaslužili"

Dolgovi so seveda ostali. Tako do igralcev kot do strokovnega vodstva. Upanja, da bodo kdaj poplačani, čeprav si glavni akterji to zaslužijo, je malo ali skoraj nič. "Žalostno," pravi ustvarjalec nove (upajmo, da čim bolj uspešne) zgodbe koprskega rokometa. "Cimos ni bil v takšnem stanju, da bi nam lahko plačal. Dolgovi bodo ostali. To se ne bi smelo zgoditi, saj smo si plačilo zaslužili. Osebno nikogar ne obsojam. Takšen je pač položaj, v katerem smo. Še enkrat bi se zahvalil vsem, ki so vlagali in ki še bodo vlagali v šport, v rokomet. Ne glede na vse sem pozitiven. In ne glede na vse se moramo zavedati, da je Cimos za okolje, za občino, za otroke naredil veliko stvar. To moramo spoštovati."

Že omenjenih rokometnih uspehov v Kopru se Jovičić, nekdaj pomemben član reprezentance, zelo rad spominja. "Cimos je bil deset let sponzor in v teh letih smo prišli skoraj na vrh Evrope. Povejte mi, kdo še lahko v tako kratkem času pride med najboljših osem v Evropi. Tega več ni. Poleg vsega je Cimos skozi vsa leta ohranjal družbeno odgovornost do krajanov. Danes ljudje dobičke raje novačijo in spravljajo nekam drugam. To pogrešam." Mogoče pa mu z novim klubom spet kmalu uspe kaj veličastnega. V prihodnji sezoni v 1. B-ligo, sezono pozneje v 1. A, leta 2015 pa v ligo prvakov? Skoraj nemogoč scenarij, a vendar … V Kopru so že premikali meje mogočega.