Nasvidenje do Hrvaške 2009

V delovnem vzdušju je minilo skoraj 14 dni na severu Evrope, ko sem vam poskušala poročati o dogajanju na prvenstvu Stare celine, o stanju v slovenski reprezentanci, pa tudi približati vsaj nekaj utrinkov iz ozadja, ki so ponavadi prikriti množici. Dogajalo se je marsikaj, bolj prijetno in napeto je bilo, ko je še tekmovala Slovenija.

"Škripalo" povsod

Žal se je slovenska zgodba končala pred finalnim vikendom v Lillehammerju, a vseeno bo prvenstvo ostalo v spominu kot uspešno za Slovenijo. Po štirih letih je naša reprezentanca navdušila z igro in pristopom. Nadejamo se lahko podobnega občutka na prihodnjih prvenstvih. Sicer pa je po organizacijski plat prvenstvo precej "škripalo".

Če se spomnim prvenstva pred štirimi leti v Sloveniji, je bil na za precej stopnic višjem nivoju. Za novinarje odlični pogoji dela, urejeno tiskovno središče in novinarske konference. V Stavangerju je bila novinarska konferenca v kleti, kjer so imele ekipe garderobe, v Lillehammerju pa jih sploh niso mogli izpeljati, saj je bila ta na odprtem prostoru, kjer se tudi ob mikrofonu in veliki jakosti, ni prav nič slišalo. O prevajalcih ni bilo ne duha ne sluha.

Tudi za reprezentance je bilo bolje poskrbljeno. No hoteli na Norveškem so bili solidni, a predvsem hrana je močno škripala, težave so se porajale tudi pri prevozih. Tako so na primer Francozi in Danci ob transportu iz Trondheima v Lillehammer obstali v snegu …

Kakorkoli že, zgodovina se je pisala tudi v Skandinaviji. Prvenstvo je spremljalo več kot 1000 akreditiranih novinarjev, od tega 480 televizijskih in radijskih iz 75 držav. Med temi je bila tudi 11 članska slovenska odprava. Če prav pomnim, prav tako rekordna. Prvenstvo bo po jutrišnjem odhodu iz Osla preko Frankfurta do Ljubljane kaj hitro pozabljeno, misli pa znova usmerjene v klubski rokomet do naslednjega snidenja. Že junija, ko se bo Slovenija boril za nastop na svetovnem prvenstvu na Hrvaškem leta 2009.