Barbara Varlec ne bo pionirka

Menjave klubov so že lep čas del športnega vsakdana in si jih tudi najbolj goreči navijači ne ženejo več k srcu, če ravno ne gre za selitev k največjemu tekmecu. Precej bolj tenkočutne so menjave reprezentanc, za kar so pogosto odgovorna tudi zelo ohlapna in popustljiva pravila različnih krovnih organizacij. O občutljivosti teme smo se lahko pred dnevi prepričali, ko je kot strela z jasnega prek Sportala v javnost udarila vest o odločitvi donedavne slovenske rokometne reprezentantke Barbare Varlec, ki se je odločila za srbski izziv. Njeno dejanje na tem področju še zdaleč ni pionirsko. Tudi če pustimo ob strani zamejske Slovence (Tanja Romano, Loris Mania, Matej Černic …), katerih reprezentančno usodo večinoma narekuje športna pot znotraj državnih okvirov, lahko najdemo nekaj Barbarinih predhodnikov. Po odmevnosti izstopata rokometna ptica selivka Iztok Puc in pa košarkar Gregor Fučka, ki je bil zaradi svoje mladostniške odločitve ob slehernem gostovanju v Sloveniji deležen koncerta žvižgov in tekmovanja v domiselnosti in vulgarnosti zmerljivk. Vseeno pa pregled vhodnih in izhodnih vrat priča o tem, da je Slovenija precej večja uvoznica naturaliziranih športnikov kot pa izvoznica, kar je glede na velikost in zgodovino tudi razumljivo. Vseeno se je v zadnjih dveh desetletjih zvrstilo nekaj trajnih ali pa zgolj začasnih prestopov, ki ob zadnjem rokometnem dogajanju kar kličejo po obuditvi oziroma ekspresnem osveževanju športnega spomina.

Gregor Fučka (Italija)

Košarkar iz Kranja, sosed dolgoletnega reprezentanta Marka Miliča, si je ob prihodu k ljubljanski Olimpiji hitro premislil. Ni čakal na uveljavljeni postopek prebijanja skozi selekcije, temveč si je zatočišče poiskal v Trstu. Sledila je nadvse uspešna košarkarska kariera, saj je kar 215 cm visoki košarkar postal eden najboljših na svojem položaju v Evropi. Pred tem je prevzel tudi italijansko državljanstvo in na največjih tekmovanjih zaigral za izbrano vrsto naših zahodnih sosedov, s katerimi je bil leta 1999 tudi evropski prvak.

Iztok Puc (Hrvaška)

Mož, ki je zaigral za tri državne reprezentance. Najprej seveda za izbrano vrsto nekdanje SFR Jugoslavije in med drugim osvojil tudi olimpijsko kolajno v Seulu, po razpadu države pa se je znašel na razpotju. Ugriznil je v hrvaški izziv in v dresu s kockastim grbom nanizal kar nekaj uspehov, najodmevnejše pa je zlato na OI 1996. Sledil je nov preobrat. Puc se je odločil za Slovenijo in v reprezentanci svoje domovine med drugim zaigral tudi na olimpijskih igrah v Sydneyju.

Mojca Rataj (BiH)

Štajerska alpska smučarka ob nekdaj sila močni konkurenci v slovenski izbrani vrsti ni dočakala prave priložnosti. Prav zato se je odločila za prestop v Smučarski klub Karaula in nastopanje za izbrano vrsto Bosne in Hercegovine. Dres ene izmed republik nekdanje Jugoslavije ji je med drugim prinesel tudi nastope na zimskih olimpijskih igrah 2006 ter na svetovnih prvenstvih 2005 in 2007. Do odmevnejših rezultatov pa Ratajeva vendarle ni prišla.

Alek Glebov (Rusija)

Z zamenjavo smučarskega državljanstva se je pred leti nadvse resno spogledoval tudi Rene Mlekuž, ki je bil v resnih pogovorih z bolgarsko zvezo. V prihodnje pa bo dres nove reprezentance po vsej verjetnosti oblekel donedavni član slovenske ekipe za hitri disciplini Alek Glebov. Mariborčan, ki se je enkrat prebil tudi med dobitnike točk svetovnega pokala, vadi z rusko reprezentanco. Do potnega lista je upravičen po dedkovi strani.

Mare Hojč (Avstrija)

Na sila skromen medijski odziv je v Sloveniji naletela tudi udeležba 28-letnega rokometaša Mareta Hojča na evropskem prvenstvu 2010 v dresu avstrijske državne reprezentance. Nekdanji član Ribnice in Gold Cluba, ki ni bil deležen pretiranega zanimanja s strani slovenskih selektorjev, je v dresu Bregenza trenerja Dagurja Sigurdssona navdušil do te mere, da je le-ta sprožil postopek za ureditev potrebne dokumentacije, ki mu je naposled odprla vrata avstrijske reprezentance in posledično velikega tekmovanja.

Grega Židan (Hrvaška)

Na nogometnem področju je znanih nekaj hrvaško-slovenskih vezi. Tako se je denimo Mariborčan s hrvaškimi koreninami Dejan Školnik ob skromni pozornosti slovenskih trenerjev mlajših reprezentančnih kategorij odločil za mlado "ognjeno" izbrano vrsto. Slabih dvajset let pred tem pa je hrvaški dres oblekel tudi Grega Židan. To se je zgodilo 17. oktobra 1990, torej še pred dokončnim razpadom SFRJ. Član Dinama, ki je sicer največji pečat pustil pri Olimpiji in Mariboru, je za Hrvaško nastopil na prijateljski tekmi proti ZDA. Po osamosvojitvi je vendarle zaigral za Slovenijo in zbral 19 uradnih nastopov.

Gašper Krošelj (Hrvaška)

V hrvaškem dresu pa je na prijateljskih tekmah že branil tudi hokejski vratar Gašper Krošelj. Nekdanji mladi reprezentant in član zagrebškega Medveščaka, kjer brani tudi Robert Kristan, je sicer že nekaj časa na hrvaškem seznamu želja. Podobno velja tudi na Saša Rajsarja, ki je na neuradni tekmi na ledeno ploskev prav tako že pridrsal kot član hrvaške izbrane vrste.

Matej Juhart (Hrvaška/Nemčija)

Pod nadvse zanimivo športno zgodbo, ki je prežeta s tujimi državami, pa je podpisan Matej Juhart. Športnik, ki je vzljubil bob. Ker v Sloveniji sprva ni našel dovolj somišljenikov za to hitro in drzno disciplino zimskih olimpijskih iger, je sprva drvel v hrvaškem bobu. Nato je sicer pomagal pri postavljanju slovenskih temeljev boba in skeletona, svoje novo okolje pa je naposled našel v Nemčiji. S štirisedom se je veselil tudi zmage v svetovnem pokalu.

Iztok Čop (Norveška)

Vsaj formalno pa ima v svoji bogati biografiji nastop pod tujo zastavo zabeležen tudi najuspešnejši slovenski olimpijec po osamosvojitvi Iztok Čop. Legendarni veslač je namreč na letošnji tekmi svetovnega pokala na Bledu v dvojcu z Olafom Tuftejem sedel v norveškem čolnu. Preizkušnjo, ki je bila enkratne narave in jo je FISA odobrila ob privolitvi obeh panožnih zvez, sta končala na četrtem mestu. Čop pa si je pred tem prizadeval, da bi čoln nastopil znotraj slovenske kvote.