Bojan Križaj: Slovenci kot razbita vojska

Je bilo v Garmisch-Partnekirchnu tekme lepo spremljati kot Slovenec? Vsekakor. A bilo nas je premalo. Premalo je bilo tekmovalcev, podobno velja za navijače, pogrešal pa sem predvsem ekipni duh. To poudarja melanholijo do ekipe. Tekmovalci niso krivi. Reprezentanca bi morala šteti več članov, predvsem pa bi morali slovenske barve braniti tudi na ekipni tekmi. Iskati bi morali simbiozo znotraj ekipe in način, kako v izbrano vrsto vrniti Tino Maze. Slovenci smo v Garmischu delovali kot razbita vojska.

Navdušenje z grenkim priokusom? Da. A s svojimi besedami nikakor ne želim zmanjšati uspehov Tine Maze. Daleč od tega. Poudarjam, to so izjemni rezultati.

Vaše ime se bo v bližnji prihodnosti prav gotovo pogosto omenjalo. Bliža se namreč pokal Vitranc, ki letos slavi častitljiv jubilej. Ob abrahamu se mnogi spominjajo vaših zmag. Znamo Slovenci ceniti ukoreninjenost v koledar svetovnega pokala? Minili so časi, ko se je celotna Slovenija s svojim turizmom zavedala, kaj pravzaprav pomeni biti del koledarja svetovnega pokala v alpskem smučanju. Gre za mačehovski odnos. No, nekaterim pokroviteljem kapo dol. A celotna slika ni najboljša. Boli me tudi, ko vidim, da gledalci ignorirajo tekme. Kranjska Gora si tega ne zasluži. V tem pogledu je Maribor z Zlato lisico v nekoliko priviligiranem položaju, saj ima širše zaledje. Tekme v Kranjski Gori pa so žal trud peščice posameznikov, ki v projekt vlagajo vso energijo, znanje in čas. Žal pa ta trud pogosto ni poplačan.

Če sliki, ki ste jo opisali, dodamo še slabše rezultate slovenskih smučarjev v zadnjih letih, postane položaj še bolj kočljiv. Je lahko nadaljnji status ogrožen? Mislim, da ne. Dejstvo pa je, da je odnos občinstva do Kranjske Gore in pokala Vitranc v veliki meri tudi posledica zelo slabih rezultatov slovenske moške reprezentance. Škoda, da Podkoren ne gosti kakšne smukaške tekme. V tem primeru bi bila raven verjetno višja. Nepisano pravilo uči, da moč domače ekipe vpliva na zanimanje. A sprašujem se, zakaj ne bi za preskok poskrbeli ljudje. S svojo prisotnostjo bi pomagali tako Kranjski Gori kot tudi domačim fantom na progi.

Slovenske rezultatske zaušnice v Kranjski Gori ob spominih na vaše čase zabolijo še nekoliko bolj. Večna nostalgija? Domači nastopi so nekaj posebnega. Če si dober, je lahko to zelo lepo, enkratno zabavno, edinstveno … Ko pa nisi v formi, je to prava nočna mora. Odgovornost je bistveno večja. Gre za odgovornost do občinstva, medijev, pokroviteljev … Prav vse se nato osredotoči na eno tekmo. Podobno je z dojemanjem rezultatov. Domači neuspehi bolijo, zmago pa bi označil za fantazijo.

Vi ste si najboljše slalomiste svetovnega pokala na domači strmini pokorili kar dvakrat. Zmagoslavju v vročekrvnem špalirju stare proge nad bencinsko črpalko bo vselej pripadalo posebno poglavje v zgodovini slovenskega alpskega smučanja … Nepozabno! S tem sem povedal vse. Tedaj so se vsi vsaj delno identificirali z menoj. V množici navijačev mi je želel vsakdo stisniti roko, me potrepljati po ramenu … Vselej, ko govorim o tem, imam veliko težav, saj je tiste trenutke težko opisati. Ciljna arena tedaj ni dopuščala udobja, predvsem pa ne prisotnosti širše množice. Prav zato je bilo vse skupaj še toliko bolj zgoščeno in nabito s čustvi. Spominjam se, da sem imel veliko težav, ko sem se skušal iz ciljne arene prebiti do hotela. Dogajanje je preseglo vsa pričakovanja in predvidevanja organizatorjev. Čutil sem poseben naboj, spoštovanje do športa in entuziazem. Vse to motivira tudi mlajše rodove za določen šport. Rezultat je impulz staršem za usmerjanje otrok, šolnikom v odnosu do šolarjev … To je povezan krog. Morda začaran, a ko ga prekineš, nastopi kriza.

A vaš krog se ni prekinil. Zgodba se je nadaljevala in se selila tudi na podkorenski poligon. Tam ste bili vključeni v novo nepozabno zgodbo. Dvojna zmaga. Prvi Bojan Križaj, drugi Rok Petrovič. V Kranjski Gori smo bili Slovenci zelo uspešni. Rok Petrovič, Jure Košir in jaz. Rdeča nit Kranjske Gore se je vlekla vrsto let. Tudi rodovi, ki so sledili, so pokazali, da jim domača tekma veliko pomeni.

Današnja slika je povsem drugačna in predvsem bolj žalostna. Vas to preseneča? Danes … Danes je vse skupaj kar malce žalostno. Kaj naj rečem?! Stojim v ciljni areni in vidim enega Slovenca v finalu. Katastrofa. To me boli.

A kako iz tega začaranega kroga? Če nisi del te zgodbe, potem nisi poklican za nasvete. Ne želim kritizirati. Hudo pa mi je, da ne najdemo poti iz zagate. Vseeno verjamem, da so okrog reprezentance vendarle zbrani tudi ljudje z izkušnjami, ki bodo znali potegniti prave poteze.