Buč in Ratejeva zadovoljna in zelo optimistična

Pri atletinjah je bila konkurenca v boju za nagrado veliko večja, kot je bila pri atletih. Martina Ratej je v boju s Snežano Rodić prepričala z odličnim državnim rekordom 67,17, ki pomeni četrto mesto na lestvici najboljših rezultatov leta. Na evropskem prvenstvu v Barceloni je sicer zasedla sedmo mesto, kar je veliko manj od njenih pričakovanj. Napovedovala je medaljo, a jo je ustavila poškodba. Boštjan Buč je bil 12., zadnji v finalu EP na 3000 metrov z zaprekami. A ob odsotnosti Primoža Kozmusa in slabši formi Matica Osovnikarja je bilo to povsem dovolj, da je postal najboljši.

Kaj vam pomeni nagrada? Martina Ratej: Lep občutek je, da sem bila izbrana za najboljšo atletinjo leta. Glede na to, da imam za sabo res odlično sezono, sem to malce pričakovala. Zelo vesela sem, da sem prejela nagrado, ki mi pomeni veliko. Boštjan Buč: Nagrado sem pričakoval. Pomeni pa mi dodatno potrditev za dobro delo in uspehe v pretekli sezoni, ki je bila zame najbolj uspešna doslej. Uvrstil sem se v finale na velikem tekmovanju, na katerih nastopam od leta 2002. To je velika motivacija za prihodnost.

Katera je bila vaša najboljša tekma v minuli sezoni? M.R.: Vsi mitingi diamantne lige, v katerih sem nastopala, so bili za mene zelo uspešni. Vsekakor pa je najboljša tekma tista z mitinga diamantne lige v Dohi, kjer sem dosegla državni rekord. B.B.: Zagotovo Barcelona. Tam sem iztržil maksimum. V finalu sem bil sicer zadnji, a takrat nisem omenil tega, kar bom povedal zdaj. Imel sem namreč težave s poškodbo tetive, zato po kvalifikacijah enostavno preprosto nisem mogel več. Že na ogrevanju sem šepal, potem pa le nekako prišel do cilja, saj nisem želel odstopiti. Želel sem si doseči uvrstitev v finalu velikega tekmovanja. Takrat o tem nisem razglabljal, saj je bolje, da vsak opravi svoje delo in potem, ko mine nekaj časa, pove, kakšni so bili razlogi, da se je odrezal tako, kot se je. Zdaj se mi zdi primeren trenutek, da sem to razkril. Če ne bi bilo poškodbe, bi lahko rekel tekel veliko hitreje. Nekje okoli svojega najboljšega rezultata sezone, 8:25.

In najslabša? M.R.: Zagotovo finale v Barceloni. Ostal je grenek priokus. Nisem izpolnila cilja, ki sem si ga zadala. Po tem nastopu je bilo tri tedne kar težko. umaknila Umaknila sem se od vsega, potem pa zadevo nekako le prebolela. Mi pa ni bilo lahko. Če bi me dan po finalnem nastopu vprašali, ali bom še tekmovala, bi rekla, da ne bom. Takrat mi res ni bilo več do meta kopja. B.B.: Najbolj ponesrečeni so bili vsi tisti rezultati, ki sem jih odtekel na začetku sezone, a so bili plod težav s tetivo. Takrat nisem mogel do konca zdržati teka v visokem ritmu. Sem pa, kljub temu, da nisem imel dobrih rezultatov skozi celotno sezono, imel kontinuiteto.

Kaj pričakujete v naslednji sezoni? M.R.: S pripravami na novo sezono sem začela malce pozneje, saj se naslednja sezona začne in tudi konča pozneje zaradi svetovnega prvenstva v Južni Koreji. Tam bom imela najvišje cilje. Svetovno prvenstvo se v ženskem metu kopja ne razlikuje veliko od evropskega, saj so najboljše tekmovalke predvsem iz Evrope. Mogoče se lahko še tri, štiri tekmovalke vmešajo v boj za vrh, to pa je tudi vse. Si pa želim uspešno nastopati tudi v diamantni ligi in se po točkah uvrstiti med prve tri. B.B.: Želim si izboljšati svoj osebni rekord 8:16, ki sem ga tekel leta 2003. Zato sem se tudi vrnil k moji stari trenerki Isabele Baumann, pod taktirko katere sem prišel do tega fantastičnega rezultata. Zdaj se bom skušal približati temu rekordu in potem na svetovnem prvenstvu v Južni Koreji doseči podobno uvrstitev, kot sem jo dosegel letos. Želim si, da bi se tam uvrstil v finale in potem v njem tekel brez težav. Tam pa se tako ali tako lahko zgodi marsikaj, če si pripravljen podobno, kot je večina preostalih tekmovalcev.

Kako ocenjujete razvoj slovenske atletike v letu 2010? M.R.: Dekleta smo nastopala malce bolje, fantje so bili malo slabši. Pri njih se je poznalo, da je za Miranom Vodovnikom in Maticem Osovnikarjem malce slabša sezona. Tudi to, da ni bilo Primoža Kozmusa, je seveda velik minus. A mislim, da bo že v prihodnje bolje. Vodovnik in Osovnikar sta napovedala boljše rezultate, Kozmus pa se vrača. Zdaj bo razmerje bolj izenačeno. V novi sezoni bo slovenska atletika boljša. B.B.: Slovenska atletika gre naprej. Nekatere discipline so bile slabše, nekatere boljše. Če se osredotočim le na 'moje', tekaške discipline, lahko ugotovim, da je velik napredek viden v maratonu, v katerem smo imeli na evropskem prvenstvu kar tri predstavnike. Verjamem pa, da bomo dobili še kakšnega dobrega tekača, kot je to na primer mladi Žan Rudolf, ki dosega odlične rezultate v teku na 800 metrov. Trend teka se zelo razvija, kar me veseli. Sicer pa je jasno, da ne moreš biti vedno na vrhu. Res je, da tokrat nismo osvojili nobene medalje na največjih tekmovanjih, a vprašati se moramo, kaj medalja sploh pomeni. Je le kovina, ki ne pomeni nič drugega. Pomembno je, da se v atletiki gojimo.

Vas je povratek vrnitev Primoža Kozmusa presenetila in kaj pomeni za slovensko atletiko? M.R.: Že večkrat sem rekla, da se je pred letom dni prehitro odločil za odhod v pokoj in se bo zagotovo še vrnil. Da mu bo čez nekaj časa dolgčas, saj je preveč vpet v atletiko. Vesela sem, da se je vrnil, saj se dostikrat skupaj pripravljamo in se pogosto družino. To je tudi velik plus za slovensko atletiko, saj sem prepričana, da še ni rekel zadnje besede in se lahko vrne na staro raven. B.B.: Primož je vrhunski atlet. Je vzor ne samo atletiki, ampak tudi preostalim slovenskim športnikom oziroma tistim, ki spremljajo šport. Super je, da se vrača. Osebno me njegova odločitev ni presenetila, saj je zelo hitro končal svojo kariero. Morda je potreboval nekaj časa, da se je spočil. Njegovo telo in tudi glava sta potrebovala počitek. Potreboval je zagon za prihodnost. Z rojstvom otroka je to očitno dobil. Verjamem, da lahko v prihodnosti spet dosega odmevne, vrhunske rezultate.