Regionalna liga, da ali ne?

Regionalna liga je umetna tvorba, ki rada menja obliko. Ima določene prednosti, a tudi pomanjkljivosti. Razmerje plusov in minusov se iz leta v leto spreminja, pri tem igra veliko prepričevalno moč politika, odvisno je tudi od gospodarstva, ki še komaj stoji na nogah. Če bi vprašali športnike, ali želijo osvajati lovorike le v domačih zdesetkanih prvenstvih, kjer ni pravih tekmecev, s tem pa prihaja tudi do padca motivacije in napredka mladih obetavnežev, bi najverjetneje zaslišali naklonjenost regionalni ligi. V sodobnem svetu ne zadošča več biti kralj v vasi. Treba je iti v mesto, med sebi podobne, in vzajemno dvigovati raven. Pomagati drug drugemu do lepše prihodnosti. Ponekod prihaja do nostalgičnega obujanja starih časov, saj se regionalne lige velikokrat soočajo z vlogo naslednic skupnih prvih lig ranjke Jugoslavije, ponekod pa so se veje združevanja za boljši športni jutri razpletle na različne strani. Stkala so se nova prijateljstva, rodila nova rivalstva, tekmovanja pa slovenske predstavnike združila tudi s klubi iz zahodnih držav. Ali bi košarkarji Uniona Olimpije raje igrali, primerjava je podana na karikiran način, zato se navijačem omenjenih klubov vnaprej opravičujemo, s Parklji ali pa beograjskim Partizanom? In hokejisti Tilie Olimpije vsakotedensko z Bledom ali pa celovškim moštvom KAC? In še je podobnih primerov.

Košarkarji že sodelujejo, rokometaši še kolebajo

Odločitev za vstop v regionalno ligo pa za seboj povleče tudi nekaj nevšečnosti. O finančnih ob kakšni drugi priložnosti, gledano z zornega kota prvoligašev, ki imajo teoretično možnost boja za državno krono, pa pridemo do spoznanja, da ostajajo manjša okolja zaradi nastopa najboljših v regionalnih ligah prikrajšana. Gledalci v Rogaški Slatini bi zagotovo ob prihodu Olimpije ali Krke priredili košarkarski praznik, a ga ne bodo dočakali.

Prvenstvo, že tako bi slonelo le na nekaj ''velikanih'', je še dodatno osiromašeno, med kakovostjo regionalnih lig in domačih prvenstev, vsaj njegovega prvega dela, saj se najboljši ponavadi pridružijo v končnicah, pa je začutiti globok propad. Zato je toliko odlašanja pri slovenskih moških klubih, ki bi se lahko pridružili balkanskim kolegom v rokometni ligi SEHA, saj je zaslediti ugotovitev, da bi bila lahko to samomorilska odločitev. Bi Slovenija s tem izgubila dokaj izenačeno in kakovostno državno prvenstvo? In eno redkih, ki spada v sam evropski vrh. Realnost je pri večini drugih ligaških športov v Sloveniji nekoliko drugačna. In manj navdušujoča.

UEFA namignila, da jo stvar zanima

Regionalna liga se še ni udomačila pri vseh ekipnih športih. In je tudi vprašanje, če se kdaj sploh bo. Če je večina športov v takšnih in drugačnih združbah znala najti skupen jezik s sosedi oziroma bližnjimi državami iz podobnega zemljepisnega obsega, ga nogomet, kralj moštvenih športov in največjega zanimanja, ni. Ideja še ni dozorela, čeprav je večkrat sramežljivo potrkala na vrata klubov in krovnih nogometnih zvez. A med nekdanjimi bratskimi republikami ni zaživela. Pa tu ni govora samo o nekdanjih jugoslovanskih republikah, podobna ideja že leta buri domišljijo tudi slovaškim in češkim navijačem. Če naštejemo samo enega od primerov.

Evropska nogometna zveza (UEFA) takih poizkusov ni odobravala, šele minuli mesec pa je prek predsednika Michela Platinija prvič namignila, da bi v prihodnosti lahko zaživele tudi nogometne regionalne lige. A le, če bi imela UEFA od tega kakšne koristi. Interesentov ne manjka, največ jih je v srednjeevropskih, vzhodnih in jugovzhodnih državah. UEFA išče rešitve, kako vsaj delno zajeziti ogromen kakovosten razkok med najboljšimi (praviloma klubski velikani iz zahodnih velesil) in nekoliko slabšimi. Tistimi, ki so v svojih državah še vedno razred zase, na evropskem zemljevidu pa se za njimi hitro zbriše vsaka sled.

Huligani največja nevarnost?

Regionalna liga bi predstavljala korak več, če ne bi na končno odločitev vplivalo toliko dejavnikov. Pomanjkanje kakovosti in dostojne konkurence, ekspresni izpadi iz evropskih tekmovanj, slab obisk na tribunah, finančno životarjenje, vedno manj donosnih prestopov, pomanjkanje derbijev ... To je le del zdajšnjih težav, da pa bi zaradi nje po nepotrebnem umirala življenja? Si predstavljate težave, ki bi prežale na tekmah nekdanje jugoslovanske četverice, Crvene zvezde, Dinama, Hajduka in Partizana?

Če bi do njih sploh prišlo, saj naj bi bili ''rdeče-beli'' iz Beograda bolj naklonjeni ideji o ''vzhodni regionalni ligi'', v Zagrebu in Splitu pa ni čutiti kakšnega pretiranega navdušenja glede obujanja starih rivalstev. V košarkarski jadranski ligi je bilo potrebnih kar nekaj porodnih krčev, da se je sovraštvo na tekmah srbskih in hrvaških klubov na tribunah izkoreninilo do te mere, da poteka v veliko bolj športnem vzdušju. Pri drugih športih je tega še toliko manj, a še vedno prihaja do določenih izjem. Kar je na območju, kjer je še nedavno tekla kri, tudi za pričakovati.