Torek, 18. 4. 2023, 4.15
1 leto
Samoglavih 20 - vizualno potovanje po karierni premici fotografa Sama Vidica
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,15
2
Športni fotograf Samo Vidic bo 20 let ustvarjanja za Red Bullovo medijsko hišo proslavil z razstavo Samoglavih 20 v Jakopičevem sprehajališču v ljubljanskem parku Tivoliju. Razstava bo na ogled do 6. junija, do takrat pa bo potekala tudi spletna dražba fotografij. Celoten izkupiček bo namenjen fundaciji Wings For Life.
Danes, 18. aprila ob 18.00, bodo v Jakopičevem sprehajališču v ljubljanskem parku Tivoli odprli razstavo fotografij športnega fotografa Sama Vidica. Na razstavi s pomenljivim imenom Samoglavih 20 bo na ogled več kot 80 fotografij, ki so zaznamovale njegovo kariero. Število 20 zaznamuje dve desetletji dela za Red Bull. Fotografije bodo vse do konca razstave, ki bo odprta do 6. junija, naprodaj na spletni dražbi, celoten izkupiček od prodaje pa bo namenjen fundaciji Wings For Life, ki financira raziskave poškodb hrbtenjače in išče rešitev zanje.
Naslov vizualnega potovanja po fotografski premici blejskega fotografa Sama Vidica je Samoglavih 20, kar na domiseln način združuje njegovo ime, svojeglavost (?) in številko 20, ki predstavlja dve desetletji dela za Red Bullovo medijsko hišo. Za nosilno fotografijo pregledne razstave je Vidic izbral fotografijo v črno-beli tehniki, na kateri sta tekačica in pes, ki je ravno v trenutku, ko je Vidic na eni od ulic Barcelone pritiskal na sprožilec, opravljal eno od osnovnih fizioloških potreb.
"Ta fotografija mi je od vseh mojih fotografij najbolj všeč, mislim, da je to fotografija, ki me najbolj odraža. Gre za povsem spontano fotografijo, kjer se je vse lepo izšlo. Fotografija je bila posneta v Barceloni pred desetimi leti, na njej pa sta najboljša ironmanka na svetu, švicarska triatlonka Daniela Ryf, in pes, ki je ravno v trenutku, ko sem fotografiral na ulici, opravljal veliko potrebo. Šele pozneje sem opazil še plakat Dalija … Skratka, na fotografiji je res vsega po malem."
Zanimivo je, da omenjene fotografije v Red Bull Content Poolu (v njem je skoraj 11 tisoč fotografij Sama Vidica) niso nikoli objavili, je pa to fotografija, za katero je največ ljudi pokazalo zanimanje. "Da jo imajo izobešeno doma, na WC in podobno," je v pogovoru za Sportal povedal Vidic, ki se je v preteklih letih s svojim delom že večkrat znašel na naših straneh.
Poljub na globalnem humanitarnem teku Wings For Life World Run, Slovenija 2015.
Samo Vidic je tisti fotograf, ki je na prvi izvedbi globalnega humanitarnega teka Wings For Life World Run v svoj objektiv ujel spontan poljub med nekdanjo paraolimpijko Matejo Pintar Pustovrh in njenim partnerjem Petrom, tisti, ki je posnel podvig italijanskega kaskaderja Daria Coste, ki je septembra lani z dirkalnim letalom poletel skozi dva predora in postavil nov Guinnessov rekord, tisti, ki je ovekovečil nevsakdanji podvig smučarskega skakalca Petra Prevca in jadralnega zmajarja Matjaža Klemenčiča, ki sta si leta 2015 delila nebo nad Bloudkovo velikanko v Planici, tisti, ki je ulovil trenutek, ko je Klemenčič z jadralnim zmajem pristal na jadralnem letalu, ali ko je Filip Flisar na raketni pogon drvel po Ljudskem vrtu, posnel je tudi serijo domiselnih fotografij s športniki s posebnimi potrebami, in še bi lahko naštevali.
Janja Garnbret
Spletna dražba z dobrim namenom
Na razstavi Samoglavih 20 bo na ogled več kot 80 fotografij, ki najbolj odslikavajo Vidičevo fotografsko pot pri Red Bullu, vse pa bodo v času razstave, ki bo odprta do 6. junija, na voljo tudi na spletni dražbi. Celoten izkupiček od prodaje bo namenjen fundaciji Wings For Life, ki financira raziskave poškodb hrbtenjače in išče rešitev zanje. To je tudi eden od ključnih poudarkov razstave. Letos namreč mineva deset let od prve izvedbe globalnega teka z dobrodelno noto, ki je unikaten tudi zato, ker tekač, ko starta, pred seboj nima ciljne črte, ampak ciljna črta v obliki spremljevalnega avta teče oz. vozi za njim, in ker je celoten izkupiček od startnin namenjen fundaciji WFL.
To je največja oziroma prva dalj časa trajajoča razstava Sama Vidica, ki, zanimivo, pravi, da se mu je od nekdaj zdelo, da za kaj takega nima dovolj kakovostnega materiala. "Potem pa sta mi Bor Dobrin in Primož Hauptman pred sedmimi, osmimi leti predlagala, naj enkrat pripravim razstavo na Jakopičevem sprehajališču. Ideja se mi je zdela precej nora, a z leti je zorela in zdaj smo tam, kjer smo. Fotografije (180 x 120 cm) so mi natisnili v Fotoformatu, kjer so se res izjemno potrudili," je nad videnim zadovoljen Vidic, ki se je s fotografijo začel ukvarjati bolj ali manj po naključju.
Fotografski samouk
"Ko sem bil star 15, 17 let, smo pogosto hodili v gore in s seboj sem vedno nosil 'trotlkamero' in fotografiral. Nisem imel pojma, kaj počnem, kaj je kompozicija, sem pa vedno fotografiral malo drugače. No, nato je neka fotografinja ob ogledu mojih fotografij izjavila, da kdor je to fotografiral, ima res oko za fotografijo. Takrat sem začel razmišljati, kaj pa če je to res. Nisem pa takrat imel dobre opreme, niti nisem imel denarja, da bi si jo privoščil. No, vmes me je navdušenje nad fotografijo že malo minilo, nato mi je dobre napotke dal Stane Klemenc … Potem sem končno kupil aparat, 'prešvercali' smo ga čez Škofije, in začel fotografirati. Povsem me je zagrabilo in začel sem raziskovati, nimam pa formalne izobrazbe v tej smeri.
Pri mojem razvoju mi je zelo veliko pomagal Danijel Novakovič, fotograf STA, on je moj mentor. Hodil sem tudi na delavnice, bil sem pri Arnetu Hodaliču in Alešu Fevžerju, udeležil sem se tudi delavnice v ZDA. Tam sem dobil ogromno znanja in takrat sem se res zavedel, da je fotografija to, kar želim v življenju početi. Mislim, da sem bil star malo čez 20 let."
Lindsey Vonn
Elektronsko sporočilo, ki mu je spremenilo življenje
Dokaj hitro je ugotovil, da v Sloveniji ne bo imel dosti dela, zato se je odločil, da srečo poskusi v tujini. "Ljudje so se mi takrat smejali, češ, kaj je s tabo. Vseeno sem poskusil. Leta 2003 sem poslal e-pošto na Red Bull in povezavo do moje spletne strani – izdelal mi jo je Matjaž, prav nerodno mi je bilo, da jo imam, tega sploh nisem upal nikomur povedati – in v roku 20 minut dobil odgovor, da je to, kar sem jim poslal, videti dobro in naj se v Ljubljani oglasim na sestanku."
"Tam sem se potem srečal s Tomažem Koširjem, ki se je strinjal, da poskusimo. Še prej sem sodeloval z Elanom, oni so bili moja prva stranka, v smislu, da sem izdal račun in dobil plačilo za svoje delo, zato bodo na razstavi tudi njihove fotografije. Prvo leto sem pokrival dogajanje v regiji Adria, se potem udeležil enomesečnega izobraževanja v Salzburgu, kjer sem spoznal veliko ljudi. Tam so rekli, da lahko začnem delati tudi v širšem prostoru. Red Bull ima med 300 in 400 fotografov, stalno pa nas dela okrog deset."
Biti dober fotograf ni dovolj
Vidic pravi, da je za fotografa bolj kot oprema pomembno to, da ima "uč", občutek za svetlobo in kompozicijo, da si kreativen in da razumeš šport, ki ga pokrivaš.
"Zdi se mi pomembno tudi to, da se znaš obnašati in prilagoditi situaciji. Da začutiš in razumeš vzdušje na fotografiranju in se prilagodiš osebi, ki jo fotografiraš. Da veš, kdaj je treba biti tiho in kdaj je treba biti glasen. Zdi se mi, da šteje cel paket. Pa seveda, da si človek. Če si vrhunski fotograf in kot človek 'asshole', nihče ne bo hotel sodelovati s tabo. Ali obratno, lahko si super kot oseba, pa ne najbolj talentiran fotograf. Morda te bodo v tem primeru najeli enkrat ali dvakrat, da se malo pohecajo s tabo, potem pa se bo zgodba končala."
Vettel ali Jože z vasi, vsak je enako vreden
Pravi, da nad zvezdami, ki so se znašle pred njegovim objektivom, ni bil nikoli očaran do te mere, da bi to vplivalo na njegovo delo. "Ne, to me nikoli ni obremenjevalo. Imel sem navodila, kaj je treba posneti, in to je to. Zame je povsem enako, ali je pred objektivom Sebastian Vettel ali Jože z vasi, če karikiram. Zavedati se morajo, da ne fotografiram zase in za to, da bom njihove fotografije obesil v svoji dnevni sobi, ampak so fotografije zanje oz. za njihovega sponzorja. Zdi se mi pomembno, da pred fotografiranjem razbremenim ozračje, da skušam vzpostaviti stik, da začutijo, da vem, koga fotografiram, in da spremljam šport, s katerim se ukvarjajo in podobno."
Zaradi dela je na leto še vedno zelo veliko odsoten. "V povprečju sem na terenu okoli 200 dni na leto, na začetku je bilo tega še več. Po covidu je manj potovanj v Azijo, ZDA." Približno polovico njegovega dela je razdeljeno med tekme in portrete, oboje mu je blizu, od športov pa zadnja leta najraje fotografira jadranje.
2