Ulrik Wilbek: Recept je preprost

Po treh zaporednih bronastih odličjih na prvenstvih stare celine se je skupaj s svojimi fanti okitil z zlatom.

A da ne bi kdo mislil, da je to njegova prva zlata medalja. Gre že za četrto v zbirki. Preden je pred tremi leti prevzel moške, je dolgo časa kraljeval v ženskem rokometu. Z najvišjo stopničko se lahko pohvali z EP 1994, EP in OI 1996 ter SP 1997. Poleg tega ima v vitrini še dve srebrni odličji s SP in EP ter bron s SP. "Spodrsnilo" mu je le z ekipo Viborga leta 2001, ko je proti Krimu izgubil v finalu. Tako kot pri ženskah je tudi pri moških našel pravi recept. Vprašali smo ga, če nam ga zaupa. Pravi, da je preprost: veliko samozavesti in odločenost, da uresničiš zastavljeno. Sam je mnogo časa posvetil psihološki pripravi igralcev.

Kakšen občutek vas preveva, ko ste se prebili na vrh Evrope še z moško reprezentanco? Moje celo telo se smeji, tako nekako bi lahko opisal občutke. Danska je država, kjer ljubimo rokomet, zato sem še posebno ponosen, da smo pisali zgodovino. Gre za prvi evropski naslov v moškem rokometu. Zelo sem ponosen tudi zato, ker smo ljudstvu pred prvenstvom dejali, da se bomo domov vrnili z zlatom.

Danska je pred tem štirikrat na evropskih in svetovnih prvenstvih klonila v polfinalu. Ste mislili, da nikoli ne boste preskočili te ovire? Zavedal sem se, da moram nekaj spremeniti, da se ta agonija konča. Zato sem pripravil veliko psiholoških iger s fanti, da bi v glavah naredili preskok. Da bi se pogovarjali le o zmagah in razmišljali le o zlatu. Preprost recept.

Kakšen so bile te igrice? Ko smo bili na treningih, smo se preprosto zabavali. Igrali smo vse drugo kot rokomet – od odbojke, nogometa itd. V teh športih smo pripravili polfinale, po katerem so morali poraženci zapustiti prostor, torej oditi domov. Vse smo gradili na filozofiji, da nas tretje mesto ne zanima. Ogromno smo se pogovarjali o zlatu, zato da bi travmo brona umaknili iz glave.

V svoji ekipi ste razdelili tudi "ministrska mesta" … To smo počeli že lani. Letos smo ustvarili osem ministrstev s po dvema ministroma. Vsak je imel svojo nalogo. Dodali smo ministrstvo za turizem, tako je minister vsakič, ko smo potovali v nov kraj, moral pripraviti čim več podatkov o kraju. To je super za ustvarjanje delovnega vzdušja in razdeljevanja nalog.

Iz uspešnega trenerja ženske reprezentance ste se preselili k moškim. Občutite razliko? Pravzaprav mislim, da je vse enako. Ne vidim velikih razlik. Morda le to, da je v moškem tekmovanju večja konkurenca, več ekip, ki lahko seže po vrhu. Poglejte, na tem prvenstvu je izpadla Rusija in končala šele na 13. mestu. To pove veliko. Sicer pa v pristopu do žensk ali moških ne delam bistvenih razlik. Tudi taktično ravnam zelo podobno.

Na turnirju ste se dvakrat srečali s Hrvaško. Ste po zmagi s 30:20 v glavnem delu tekmovanja menili, da bo podobno v finalu? Sploh ne. Vedel sem, da takšne ekipe, kot je Hrvaška, ne moreš dvakrat zapored premagati s takšno razliko. A bil sem prepričan, da je samozavest na naši strani, saj smo dobili toliko tekem zapored in to prepričljivo. Ni me skrbelo. Izteklo se je po načrtih, tekmo smo imeli skoraj ves čas pod nadzorom.

Ste pričakovali, da vam bo v finalu nasproti stala Hrvaška? Niti ne. Mislil sem, da se bomo za zlato morali pomeriti s Francijo.

S prvim mestom na Euru 2008 ste se neposredno uvrstili tudi na olimpijske igre v Pekingu … Zelo mi je odleglo, saj nam ne bo potrebno igrati v tako težki kvalifikacijski skupini, kjer se bodo pomerile Francija, Španija, Tunizija in Norveška. Joj, kako sem srečen, da nas ne bo tam.

Verjetno boste avgusta na Kitajskem nastopili z isto ekipo? Nisem še prepričan. V ognju sta dva mlada, izredno talentirana igralca. Če se bosta dotlej dovolj razvila, ju bom vzel zraven. Seveda pa gremo v Peking po zlato.