Vprašanje sorazmernosti zahtevane odškodnine in vložka

Slovenija je svetovni fenomen v praktično vseh športih, nič drugače ni pri hokeju. Razlog temu je dobro delo v nižjih selekcijah, kjer imamo ogromno nadobudnih igralcev. A do tega ne bi prišlo, če ne bi starši vložili svojega časa in denarja, saj je hokej drag šport. Prispevek kluba je veliko manjši, še vedno pa si klubi ob želenem prestopu lastijo odškodnino. Je ta sploh sorazmerna obema vložkoma?

''Eno je prestop, ki ga plačaš Hokejski zvezi Slovenije (HZS) za registracijo igralca v drug klub, drugo pa je odškodnina, ki jo plačaš matičnemu klubu za prestop v drug klub. Klub zahteva odškodnino za igralca na osnovi pogodbe, ki jo mora skleniti s klubom za otroka, da ta lahko sploh igra za klub. Druga pa je registracija, s katero se prepiše igralca v drug klub, to praviloma plača klub, ki registrira igralca. Obstaja pravilnik HZS, kjer je registracija točkovana glede na starost in določene kriterije. Večji problem predstavlja odškodnina matičnemu klubu. Tu se zahteva odškodnina za igralca, kjer prvič v pogodbi ni definirano, kaj ta odškodnina pomeni, za katere namembnosti. Ponavadi se klubi sklicujejo na pravilnik HZS, ki pa ne definira te odškodnine, in se sklicujejo na točke, ki so praviloma namenjene za registracijo oziroma prepis,'' nam je pojasnil problematiko eden od staršev, ki je nato predstavil svoj problem: ''Klub bi moral definirati, v kaj vlaga. Ali je to šolnina, obleka, oprema, prevozi na pot. To je treba definirati. Zahtevaš lahko odškodnino za nekoga, če se vanj nekaj vložil. Starši vlagamo v otroka, plačujemo vadnine, soudeleženi smo pri prevozih v tekmovanja, kupujemo opremo, plačujemo klubske drese. Obstajajo stroški, ki jih klub pridobiva prek sponzorskih sredstev. Moj otrok je star 14 let, za vsako sezono so zaračunali 250 evrov, kar pomeni, štirikrat po 250, kar znese 1000 evrov. Ko sem jih vprašal, kje je pravilnik in kje je osnova, so mi znižali na 130 evrov. Odškodnina ni določena.''

Pogodbe podpisane pod grožnjo

V drugem primeru smo prišli do starša, ki pa ni imel takšne sreče, da bi mu v klubu znižali odškodnino. Prav nasprotno, v kranjskem Triglavu, ki niti ni matični klub njegovega sina in je tam preživel štiri sezone, zahtevajo visoko odškodnino.

''Vse skupaj je pred tremi oziroma štirimi leti zakuhala HZS, ko je zahtevala za vse igralce mlajših selekcij pogodbe. Vsak klub je to uredil po svoje, vendar pa je večina naredila tako, da igralec ob polnoletnosti postane prost, razen če ne podpiše profesionalne pogodbe. Pri Triglavu pa so si dovolili to, da je pogodba dosmrtna. Pogodbe smo morali starši podpisati pod grožnjo, kar pa ne moreš dokazati. Če ne podpišeš, otrok ne bo mogel igrati oziroma ne bo registriran. Ko je moj otrok dopolnil 18 let, sem pri HZS zaprosil za pojasnilo, kjer pa so mi dejali, naj se zmenim v klubu. V klubu pa zahtevajo 5.600 evrov za otroka, v katerega finančno niso vložili popolnoma nič. Dali so nam le dva prevoza na sezono, Maribor in Celje, vsa druga gostovanja smo morali sami zagotoviti. Ob tem smo starši plačevali opremo, mesečno članarino v višini 72 evrov. Pred prvenstvom je bilo treba vsako leto iti na priprave na Češko, za kar je treba odšteti po 350 do 400 evrov,'' je svojo težavo opisal starš, ki nam je zaupal, da je v 14 letih vložil približno 60.000 evrov! V klubu so mu tudi dejali, da sam lahko vloži pritožbo, vendar se bodo pritožili, s tem pa bi najkrajšo potegnil igralec, ki v tem času ne bi smel igrati.

Iz primera je razvidno, da so pri Triglavu kršili 17. člen pravilnika, provizoričen primer pa smo predstavili tudi magistru prava in članu predsedstva HZS Igorju Angelkovskemu, ki nam je dejal: ''V smislu samega pravilnika pravni posel ne bi bil veljaven, saj je v nasprotju s pravilnikom. Klubi so dolžni spoštovati pravilnike, gre namreč za hierarhično, športno strukturo, pravno zato kaj takega ne bi veljalo oziroma bi igralec lahko prestopil v klub. Dejansko pa se postavlja vprašanje, kaj bi se zgodilo na sodišču, kjer bi se uporabila splošna pravila Obligacijskega zakonika in zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ugotavljalo pa bi se, kdo je to pogodbo podpisal in na kakšen način jo je podpisal. Če bi bilo v nasprotju s pravili, potem to ne bi bilo veljavno.''

Kaj v takem primeru torej sploh preostane staršem? Ti so skozi vsa ta leta vlagali in vlagali, vozili otroke na treninge in tekme, nato pa za darilo dobili ''položnico''. Pri hokeju v Sloveniji na profesionalni ravni tako ali tako delujeta le dva kluba, pa še ta imata ogromno težav s financami. Tako tisti otroki, ki ne pridejo v omenjena kluba ali tujino, igrajo le še za veselje, vložka namreč skozi hokej ne bodo nikoli vrnili staršem. In namesto da bi klubi imeli razumevanje za to problematiko, raje vidijo možnost zaslužka, s hokejem pa preneha še en igralec več. Teh primerov namreč ni malo …