Zdravnik našemu najstarejšemu olimpijcu: Zlahka boste dočakali sto let!

"Korak ni prožen več in ne lahak, nikoli več ne bom prvak," je ob častiteljivem osebnem prazniku pesem, ki odseva njegovo sprejemanje staranja, zrecitiral Marko Račič. Prav danes praznuje 96. rojstni dan. Ob tem ima najstarejši slovenski udeleženec olimpijskih iger le dve želji: da bi bil fizično in psihično zdrav. "Če tega ni, je bolje, da greš na drugi svet," pravi.

Nekdanjemu atletu bi zlahka pripisali 20 let manj. Spomin ima brezhiben. Vsaj spomin na stvari, ki so mu veliko pomenile. Z lahkoto se sprehaja po miselnem labirintu letnic in statističnih podatkov, povezanih z atletskimi panogami. Ti so od nekdaj njegova strast. Številne zveščiče s statističnimi podatki s športnih prireditev, ki jih ima polne omare svojega stanovanja v ljubljanski Šiški, bo nekoč izročil zgodovinarju Tomažu Pavlinu in Muzeju športa.

Račič skupaj s Tomom Levovnikom pripravlja še sedmo knjigo o dosežkih slovenskih olimpijcev. V njej bodo podatki iz olimpijskih iger v Londonu, Sočiju in Riu de Janeiru.

Še vedno je aktiven. Fizično sicer manj, umsko pa zelo. Skupaj s Tomom Levovnikom pripravlja že sedmo knjigo o slovenskih olimpijcih.

"Vanjo sva vključila statistične podatke o naših olimpijcih v Londonu in Sočiju, zdaj jo morava dopolniti še s svežimi iz Ria," nam je o svojih načrtih navdušeno pripovedoval najstarejši slovenski olimpijec – drugi po starosti je 88-letni Janez Pavčič, nekdanji smučarski tekač in trener, ki vam ga bomo predstavili popoldne –, s katerim smo se dogovorili, da se srečamo čez leto dni in tako nadaljujemo našo obrojstnodnevnovno intervjujsko tradicijo, ki ji sledimo zadnji dve leti.

Kdo je Marko Račič?

V Beli krajini rojeni Račič, letnik 1920, je bil specialist za tek na 100, 200 in 400 metrov. Tekmoval je tudi v štafetah 4x100 in 4x400 metrov.

Čeprav v svoji tekmovalni karieri ni dosegal odmevnejših mednarodnih rezultatov – na olimpijskih igrah v Londonu leta 1948 se je uvrstil v četrtfinale teka na 400 metrov in zadovoljil svoje apetite -, pa bo s svojim prispevkom kot selektor jugoslovanske ženske atletske reprezentance, športni funkcionar, statistik in publicist v zgodovini slovenskega športa nedvomno ostal zapisan z velikimi sijočimi črkami.

Fotografija z olimpijskih iger v Londonu leta 1948, kjer se je Račič v teku na 400 metrov uvrstil v četrtfinale. Foto: Ana Kovač

Račič je častni član Atletske zveze Slovenije, prejemnik Bloudkove nagrade, prvi Slovenec, ki je dobil zlato značko Evropske atletske zveze, in dobitnik mednarodnega olimpijskega priznanja za svoj prispevek v amaterskem športu.

Pravi, da je bilo dobrih plati vrhunskega športa v njegovih tekmovalnih dneh več kot slabih. "Kot vrhunski športniki smo lahko odpotovali v tujino in videli še kaj drugega kot Jugoslavijo. Poleg tega sem se v športu našel. Kot otrok sem bil namreč precej zadržan in sramežljiv, zaradi uspehov pa so me častili in to mi je dajalo neko zadovoljstvo."

V Rio ne bi potoval, tudi če mu plačajo

Kot tekmovalec, trener, športni funkcionar in častni gost se je udeležil kar šestih olimpijskih iger. Bi ga lahko zvabili tudi v Rio, če bi ga povabili, tako kot so leta 1996 Leona Štuklja povabili v Atlanto? "Ne, kje pa, nič me ne mika. Tudi če bi mi plačali, ne bi šel. Predaleč je in prenaporno bi bilo," pravi Račič.

Bo pa z veseljem spremljal igre. Glede rezultatskih napovedi v Riu je zadržan. V Londonu je pri napovedi zgrešil le za eno medaljo. Napovedal je tri, po zaslugi Iztoka Čopa in Luke Špika, Rajmonda Debevca, Urške Žolnir in Primoža Kozmusa smo potem dobili štiri.

Kaj pa tokrat? "Če dobimo tri medalje, bo super," odgovarja. Prepričan je, da odličje tokrat ne uide Petru Kauzerju ("Ta si že zasluži, da bi bil prvak," pravi Račič), vsaj enemu od judoistov, jadralcu Vasiliju Žbogarju, ki mu v zbirki olimpijskih odličij manjka le še zlato, gorski kolesarki Tanji Žakelj, privoščil bi jo tudi rokometašem, medtem ko med atleti ne vidi olimpijskih medalistov.

London 1948 - London 2012

Svojih verjetno zadnjih olimpijskih iger se je udeležil leta 2012 v Londonu, kjer si je v družbi olimpionika Mira Cerarja kot častni gost ogledal oba teniška finala in tekmovanje v metu kladiva, kjer je Primož Kozmus osvojil srebrno medaljo.

Na olimpijske igre v Rio ga ne bi mogli spraviti, pravi. Že ogled olimpijskih iger v Londonu leta 2012, 64 let po njegovih prvih igrah, je bil prenaporen.

Zakaj ravno to tekmovanje? "Zato, ker sem si že leta 1948, ko sem prvič nastopil na olimpijskih igrah, tudi te so bile v Londonu, ogledal prav tekmo v metu kladiva in tudi tu smo, takrat še kot Jugoslovani, osvojili srebrno medaljo. Hrvat Ivan Gubijan iz vojaškega atletskega kluba Partizan je bil zaslužen zanjo," se spominja kleni atlet.

96-letnik z organizmom osemdesetletnika

Zdravje mu še vedno služi, pravi, čeprav v šali namigne, da počasi ugaša. Razen rahlih težav s koordinacijo, zaradi katerih bi se bolje počutil, če bi si med hojo pomagal s palico, zdravstvenih težav nima. "Zdravnik mi je rekel, da jih bom zlahka dočakal sto!" je dejal. "Menda imam organizem osemdesetletnika," je ponosen.

Razen občasnih kontrolnih pregledov pri dermatologu, diabetiku in na očesni kliniki se z zdravnikom ne srečuje prav dosti.

Račič s portretom iz otroštva, ki ga je ustvaril slikar Božidar Jakac, družinski prijatelj družine Račič, ki je pred selitvijo v Ljubljano živela v Adlešičih. Foto: Ana Kovač

Recept za dolgo življenje: živeti zmerno v vseh pogledih

Pravi, da je recept za dolgo in kakovostno življenje to, da živi povsem običajno življenje. V ničemer ne pretirava, uživa tisto, kar mu diktira želodec, zahvaliti pa se ima tudi dobrim genom. Tudi oče je doživel pozno starost, enako velja za brata in sestro. Razen sladkosnednosti v mladosti posebnih razvad ni nikoli imel.

Vse življenje je upošteval nasvet predavatelja fiziologije na DIF-u v Beogradu dr. Anastasijevića, ki je študentom svetoval, naj sledijo zakonu srednje obremenitve. To pomeni, da ne smemo pretiravati, ne smemo pa niti zabušavati. "To se mi zdi kar dober nasvet," pravi Račič.

Doma skrbno hrani spomine na svojo atletsko kariero. Ko bo čas, jih bo izročil Muzeju športa. Foto: Ana Kovač

Številne obveznosti ga ohranjajo vitalnega

Kaj ga drži pokonci? Obveznosti. Tudi intervjuji in klici, ki jih ima v teh dneh veliko. Udeležil se je tudi srečanja s predsednikom Mednarodnega olimpijskega komiteja Thomasom Bachom, ko je ta pred dvema tednoma obiskal Ljubljano.

Veliko hodi, občasno poganja sobno kolo, preden vstane, naredi nekaj vaj v postelji.

Še vedno vozi avto, s prijatelji olimpijci se vsak prvi ponedeljek v mesecu srečuje v ljubljanski gostilni Keršič, kjer so sobo, v kateri se srečujejo, krstili kar za olimpijsko.

Rojstni dan bo praznoval v družbi triletnega prapravnuka. Želi pa si le dveh stvari: zdravja in pameti, pravi. Foto: Ana Kovač
 

Najraje je v Radovljici

Rojstni dan je praznoval skupaj s triletnim pravnukom. Kot je že tradicija, praznuje v Radovljici, kjer si je pred 30 leti uredil hišo in kjer preživi toplejši del leta.

"Tam mi je zelo lepo. Vrtnarim, poleti pa bom spremljal olimpijske igre," pravi Račič, ki je tudi častni član Atletskega kluba Radovljica.

Zanimivosti iz intervjuja, ki smo ga z Markom Račičem opravili ob njegovem 95. rojstnem dnevu:

• O tem, v kateri od vlog, ki jih je opravljal v svoji športni karieri, se je najbolje znašel:

"Največ sem naredil in se najbolj znašel v vlogi selektorja. Imel sem to srečo, da sem lahko kjerkoli in kadarkoli, ko je reprezentanca imela tekmovanje, v službi dobil proste dneve.

Veliko časa, dela in energije sem vložil tudi v organizacijo velikih športnih tekmovanj. Mediteranske igre v Splitu leta 1979 so bile ogromen zalogaj, celo tak, da sem skoraj doživel infarkt. Tako srčno in fizično sem bil kot koordinator tekmovanja vpleten v projekt, da sem za tri dni moral v bolnišnico. Takrat sem rekel, da se tega ne bom nikoli več lotil, no, pa tega nisem prav dolgo upošteval."

• O tem, kako se je znašel v svetu statističnih podatkov:

"V Splitu so mi naročili, naj pripravim podatke o rezultatih najboljših na atletskem delu mediteranskih iger. Dodelili so mi tri pomočnike in dva velika fotokopirna stroja. Delali smo cele dneve, vsak dan po 16 ur.

To sem ponovil v Varaždinu na mladinskem prvenstvu, v Splitu na EP, kjer je bilo rečeno, da moramo takoj po koncu tekmovanja najpomembnejšim gostom na tribuni razdeliti prvih 50 izvodov rezultatov. Tudi to mi je uspelo izpeljati, podobno tudi leta 1984 na zimskih olimpijskih igrah v Sarajevu."

• O tem, zakaj se nikoli ni poigraval z idejo, da bi se poskusil v kakem drugem športu:

O tem nisem nikoli razmišljal. Glede na telesno konstitucijo in višino mi ne bi uspelo v nobenem drugem športu. Poskusil sem tek z ovirami, a nisem bil preveč uspešen.

• O tem, zakaj je leta 1953 sklenil tekaško kariero:

"Ker se nisem uvrstil v reprezentanco."

• O življenjskem obdobju, ki mu bo najbolj ostalo v spominu:

"Najlepše obdobje je bilo na Švedskem, kjer sem bil leta 1953 na specializaciji. Trajalo je samo tri mesece, a je bilo neverjetno lepo. Joj, ko sem videl njihov standard in kaj vse počnejo in imajo, saj nisem mogel verjeti!"

• Po čem bi rad, da se ga ljudje spomnijo?

"Po nastopu na olimpijskih igrah. Vedno rad izkoristim priložnost, da ko debata nanese na leta, povem, da sem bil leta 1948 jugoslovanski olimpijec.

Ravno pred nekaj leti, ko sem bil na zdravniškem pregledu in ko sem zdravnici omenil, da se kot nekdanji olimpijec odpravljam na olimpijske igre v London, je nemudoma poklicala medicinsko sestro, češ, poglej, olimpijca imamo (smeh)."