Petar Metličić: Ko je bil rokomet 'in', je bilo v Celju najtežje gostovanje

Nekdanji kapetan hrvaške izbrane vrste je zadnjih pet sezon preživel v Španiji, v Ciudadu Realu, s katerim pa se ni razšel na najlepši način. Pri 33 letih ga je pot vodila v Slovenijo. Celje bo prihodnji dve sezoni njegov dom. Lahko se pohvali s tremi naslovi v evropski ligi prvakov, kopico španskimi državnimi in pokalnimi lovorikami, s hrvaško reprezentanco pa je desni zunanji stopil na Olimp leta 2004. S svetovnega prvenstva ima po dva srebra in bron, postal pa je tudi evropski podprvak.

Vaše slovo od španskega prvaka Ciudada Reala je bilo hitro in presenetljivo. Kje so tičali razlogi za odhod?
Ne vem, če vam lahko odgovorim na to vprašanje. Vse skupaj je bilo hitro in nenavadno. Pred koncem sezone sem podaljšal pogodbo, ko sem se vrnil na poletni odmor domov pa prejel klic menedžerja, ki je dejal: Ciudad Real bi vzel iz Zagreba Kirila Lazarova, tebe pa dal Zagrebu. Meni ni bilo nič jasno. Rekel sem, da tega nikakor ne sprejmem, saj bom odšel, samo če sam želim. In če grem, bom odšel tja, kamor sam hočem. Ker se veliko pogovarjam z Urošem (Zormanom, op. p.), sem ga vprašal, kako je v Celju. Že lani, preden sem podaljšal s Ciudadom Realom, pa me je klical tudi 'Noka'. To je bilo to. V avgustu sem prišel na priprave, trener Dušebajev mi je dejal, da računa name. Le nekaj dni kasneje pa pride menedžer, ki pravi, da so že podpisali z Lazarovim. Doda še, predsednik te pusti, kamor želiš. Sam sem se vprašal, kam naj grem 3. avgusta?

Slab občutek, ali ne?
Zelo. Sploh zato, ker je trener rekel, da računa name. Ne vem, kaj se je dogajalo potem. Kaj je počel predsednik, kakšni interesi so bili prisotni. Dejansko v vsem tem času nisem dobil odgovora, kaj se je zgodilo, kdo stoji za tem. Predsednik se mi ni javljal, trener pa je govoril, da s tem nima nič. Potem so me kmalu poklicali iz Celja, hitro in korektno smo se dogovorili. Pojavila se je le težava, ker mi je bil Ciudad Real dolžan kar nekaj denarja. Nisem hotel oditi, dokler tega ne rešim. Kar me najbolj boli, je to, da je videti, kot da v petih letih temu klubu nisem dal nič. Kot da me ni bilo. Ne pričakujem, da mi postavijo spomenik, le da mi nekdo reče hvala in da roko, reče srečno. A nič! To boli. No koncu koncev smo mi le blago. Nikoli se ne ve, kaj se bo zgodilo.

Pa se je vendarle razpletlo …
Je. Vesel sem, da sem tukaj. Prišel sem v dobro ekipo, lepo mesto, blizu doma. Tu imam veliko prijateljev, odličnega trenerja, gre za vrhunsko sredino. Mislim, da nisem naredil napake.

Kljub 33 letom motiv za vrhunski rokomet in dosežke ostaja velik?
Nove so ambicije, v katerih lahko iščem nekaj drugega. Če motiva in lakote po lovorikah ne bi bilo, me danes ne bi bilo v Celju. Smo profesionalni športniki in seveda igramo za denar, a pri tem mora biti motiv. Ob prestopu v Celje mi denar ni bil pomemben, pomembne so bile nekatere druge okoliščine. Na Celje gledam kot na novo postajo v karieri. Kot ste dejali, je bilo Celje v zadnjih letih v krizi, rad bi bil del novega vzpona. Da rokomet vrnemo nazaj v mesto.

Odločili ste se za Celje, ne za Zagreb, zato je v hrvaških rokometnih krogih padalo kar nekaj vročih besed na vaš račun …
Navajen sem, da streljajo po meni. Tisti, ki me poznajo, vedo razloge, zakaj nisem želel v Zagreb. Celje je ponudilo boljše pogoje, poleg tega bi v Zagreb prišel kot zamenjava za nekoga. Tega ne morem. Če bi me Zagreb želel kot mene, kot igralca, moje kakovosti, ne pa kot zamenjavo za Lazarova, bi morda bilo drugače. Tam imam prijatelje, a tukaj imam še večje. Videl sem, da me v Celju res želijo.

V Celje ste prišli v sredino, ki jo precej dobro poznate. Nenazadnje ste igrali skupaj z Zormanom, Pajovičem in Prietom v Španiji, v hrvaški reprezentanci z Alilovićem …
To je bil eden glavnih razlogov. Dobro se poznamo, skupaj smo igrali, poleg tega sem od prej poznal tudi Luko (Žvižeja, op. p.) in Dragana (Gajiča, op. p.). Z aklimatizacijo nisem imel nikakršnih težav. Počutim se kot doma.

Dobro veste tudi za atmosfero v dvorani Zlatorog. Tudi iz davnega leta 2003, ko ste tukaj igrali z Ademarjem Leonom v osmini finala …
Upam, da nam bo uspelo narediti nekaj takega, kot je bilo tedaj. Ko je bil rokomet v Celju 'in', je bilo to najtežje gostovanje v Evropi. Malo je takšne publike, kot je tukaj. Če nam uspe napolniti dvorano, bi bilo to fenomenalno.

V ligi prvakov vas v prvem delu čakajo sami najuglednejši evropski nasprotniki. Kako se prebiti v drugi del?
Ko sem videl ekipo, sem dejal, da je smrtonosna. Ampak, če odigraš v skupini dokaj dobro in zasedeš mesto, ki je boljše od četrtega, je potem možno vse. Zagotovo te v osmini finala čaka nekoliko lažji nasprotnik, poleg tega se izogneš Barceloni in Kielu, ki sta korak pred vsemi ostalimi. Štiri ekipe se bodo borile za tretje in četrto mesto. Omenjena dva pa za prvi dve. To pa ne pomeni, da bomo že vnaprej 'slekli hlače' in se jim pustili.

V moštvu "pivovarjev" si bosta minutažo delila z Renatom Vugrincem, vaše naloge pa naj bi bile predvsem obrambne …
Mislim, da se lahko dobro dopolnjujeva. Renato je vrhunski napadalec, konkurenca pa je dobrodošla. Prepričan pa sem, da niso pomembni posamezniki, pač pa kolektiv. Če želimo nekaj narediti, bomo morali biti ekipa. Čarovnik nisem jaz, ne Mirko, ne Uroš ali kdo drug, zato sami ne moremo nič, lahko le skupaj. Zagotovo pa lahko v tem trenutku dam več v obrambi kot napadu. Res pa je, da nikoli v karieri nisem bil 'golgeter'. Če je potreba, 'šutiram', ni pa to cilj, da zabijem čim več golov.

Ker ste se Celju pridružili kasneje, ste izpustili 'zloglasne' priprave. Verjetno vam ni žal?
(smeh). Iskreno, kar sem slišal, mi ni žal. A po drugi strani se vidi, da sem malce v zaostanku. Iz dneva v dan pa sem bližje. Do lige prvakov bom pripravljen na njihovi ravni. A te priprave mi ne bodo ušle. Če ne danes, pa jutri.

Hrvaška dobiva novega selektorja Slavko Goluža, ki je dejal, da so vam odprta vrata za vrnitev v reprezentanco. Imate namen?
Zahvaljujem se mu za to, a reprezentanci sem dal svoje in ne bi bilo pošteno, da se vračam. Veliko je mladih, kot sta Kopljar in Buntić, ki so že dokazali v Avstriji, da zmorejo brez mene. Moje igranje bo odslej posvečeno le Celju, reprezentanci pa sem vedno na voljo za nasvet ali kakšno drugo pomoč.