Zabit zadnji žebelj v krsto

Še leta 2004 srebrni vitezi so letos postali tragični junaki slovenske rokometne zgodbe. Po enajstih zaporednih uvrstitvah na velika tekmovanja v zadnjih osmih letih se je ta kontinuiteta prekinila. Slovenska moška rokometna reprezentanca se ni prebila preko kvalifikacij za nastop na tako rekoč domačem terenu - na svetovnem prvenstvu na Hrvaškem. Slovaška – sicer po imenih, individualnih kvalitetah, renomeju, plačah igralcev zaostaja za Slovenijo – je bila prehud zalogaj. Razočaranje in jeza sta prav gotovo največja pri reprezentantih, ki so po sila uspešnih klubskih sezonah nadaljevali brez predaha na reprezentančni ravni. Sanjska slovenska zasedba bi prav gotovo morala premagati Slovaško, a zgodilo se je domala nemogoče. Remi in poraz z ekipo, ki je na zadnjem evropskem prvenstvu končala na zadnjem mestu, doslej pa še nikoli ni zaigrala na svetovnem tekmovanju.

Kriv je selektor!

Kje torej tiči vzrok, da zvezdniška zasedba v postavi Uroš Zorman, Aleš Pajovič, Vid Kavtičnik, Renato Vugrinec, Luka Žvižej, Goran Kozomara, Gorazd Škof in ostali niso bili kos nižje rangiranemu nasprotniku? Za podrobne analize bodo seveda poskrbeli strokovnjaki, a tisti, ki že leta na vsakem koraku spremljamo slovenski rokomet, smo lahko opazili, da v igri ni bilo svežine. Selektor Miro Požun je trmasto vztrajal z obrambo 6-0 , ki je resda na EP na Norveškem prinesla uspeh, a tokrat ni bila niti najmanj učinkovita. Tudi napad ni bil takšen, kot smo ga pričakovali. Streli z zunanjih položajev so bili bolj redkost, čeravno bi morali biti adut Slovenije.

Vzroki? Utrujenost? Ne, tudi igralci se na to ne izgovarjajo, saj so profesionalci. Slabi pogoji? Tudi ne, z izjemo čudno izbranega Laškega, kjer se reprezentanti med "starci" niso prav dobro počutili, posledično niso mogli ustvariti pravega vzdušja. Slabi odnosi med igralci? Prav tako ne, saj se že dolgo niso razumeli bolje kot v tem obdobju. Selektor? Normalno je, da je odgovornost pri prvem strokovnem možu, ki se je morebiti preveč zanašal na znana slovenska rokometna imena, premalo pa razmišljal o novih kombinacijah ter osvežitvi igre. Nedvomno so naši igralci sposobni več, kot so pokazali! Če kdaj, se sedaj zagotovo mora tresti stolček selektorju Požunu, ki je v banalnih okoliščinah zamenjal prejšnjega selektorja Kasima Kamenico. Brez razloga. Pri njemu pa je razlog položen na pladenj. Slovenija se prvič po letu 1999 ni uvrstila na veliko tekmovanje. Pavzirala bo tako za OI v Pekingu kot SP na Hrvaškem. Če to ni utemeljen razlog. Morda pa bomo počakali, da ji spodrsne še v kvalifikacijah za naslednje EP, ki bo v Avstriji.

Niti v rokah "rokometnih" veljakov

Vse niti pa so v rokah "rokometnih" veljakov z Rokometne zveze Slovenije. Ko smo ravno pri RZS: Zagotovo precejšen del krivde za neuvrstitev nosi na svojih plečih predsedstvo, strokovni svet in ostalo vodstvo, ki vse od leta 2004 in srebrnega odličja na prvenstvu Stare celine počiva na lovorikah. Nonšalanten in mačehovski odnos jih je drago stal. Prva stvar, ki bi jo bilo potrebo storiti v slovenskem rokometu, je rošada na RZS, menjave večine vodilnih, ki že predolgo le grejejo stolčke in pripomorejo k stagnaciji rokometa.

Begušu se mora tresti stolček

Tam daleč v globočinah je tudi ženski rokomet. Slovenska reprezentanca bo namreč izpustila že drugo veliko tekmovanje zapored (po SP v Franciji, še EP v Makedoniji). Ne dvomim, da je bil generacijski prepad velik, a vseskozi se izgovarjati na to, ne pelje nikamor. Selektor Robert Beguš je v štirih letih morda naredil korak naprej z mladimi dekleti, a le trenutki hitre igre ter sekunde dobre obrambe niso dovolj. Zaključuje se štiriletni ciklus, v katerem so bile ambicije velike. Uresničenega ni bilo pravzaprav nič. Tudi Begušu se bi moral stolček močno zamajati, saj dejstva prevladajo nad izgovori, ki ne prenesejo takšne teže.

Namesto, da bi se veselili množičnega romanja navijačev na sosedno Hrvaško in bržkone visoke uvrstitve, pa tudi lepe priložnosti v bližnji Makedoniji, je slovenski rokomet doživel smrtonosni udarec. Po katastrofi Celja PL in Krima Mercatorja na klubski sceni je zabit še zadnji žebelj v rokometno krsto. Od mrtvih pa je težko vstati.