Več vprašanj kot odgovorov

Tako uglednega strokovnjaka, kot je Zvonimir "Noka" Serdarušić, slovenski rokomet še ni premogel. Mož, ki se mu klanjajo ter ga spoštujejo vsi, od igralcev do trenerjev.

Njegovo rokometno znanje naj bi ta čas prekašalo vse svetovne trenerje. A šele ob prihodu na stolček slovenske rokometne reprezentance (pred tem je vodil zgolj klub) je postalo jasno, da tudi največji mojstri za uresničitev idej potrebujejo dve stvari: primeren material, kot drugo pa čas. Če je "Noka" res pravi, bodo pokazali meseci, saj je jasno, da se slovenski prostor ne more primerjati z rokometnim bazenom drugih (večjih) držav. Samo poglejte konstitucijo rokometašev drugih ekip – višina, teža, moč ter nabor, ki se jim ponuja v zaledju.

Veliki rez s preteklostjo?

Reprezentanca je nekaj povsem drugega kot Kiel, tukaj izbira ni velika, na severu Nemčije pa je leta dobival, kar si je zaželel. Če ga igralec ni zadovoljil, je poiskal novega. In uspel. V državni reprezentanci pa to ni mogoče. Verjamem, da so bili tisti, ki jih je selektor izbral za prvenstvo, ta trenutek najboljši. Za vsakogar je natančno obrazložil, zakaj. A mesec dni skupnega dela je "Noki" dal nekaj odgovorov za prihodnost, pa tudi zagonetnih vprašanj, ki jih ni pričakoval. Z nekaterimi igralci je bil zadovoljen, drugimi manj. Nikoli ni omenjal imen.

Po besedah sodeč se zdi, da se lahko zgodi veliki rez s preteklostjo. Je trener, ki si želi predvsem složnosti v ekipi, četudi so v njej "zvezdniki", za individualnost namreč ni prostora. Vsakdo je le delček mozaika. Tako kot so bili v "njegovem Kielu" Lövgren, Karabatić, Omeyer, Olsson, Kavtičnik – največje osebnosti svetovnega rokometa, a brez posebnega statusa. Vsi enaki, vsi enakopravni. Podrejanje kolektivu je tisto, kar si "Noka" želi. Poslušnost z veliko manevrskega prostora. To ne pomeni podrejanje in kimanje za vsako ceno, temveč konstruktivno debatiranje in skupno iskanje rešitev. Tega pa v naši reprezentanci naj ne bi bilo na pretek. Prepričana sem, da bo selektor že za naslednjo akcijo, ko se bo Slovenija podala v kvalifikacije za svetovno prvenstvo, pripravil drugačno sestavo moštva, nisem pa prepričana, da se bo odpovedal najbolj zapletenim karakterjem. Tudi takšne potrebuje, saj ti slovijo kot najbolj odločni in "hudičevsko" nevarni.

Mladincev (še) ni

Koga zamenjati s kom? Možnosti pravzaprav ni veliko. Čeprav si nekateri "starejši" zaslužijo kopico kritik za svoje predstave v Avstriji, Slovenija ta čas boljšega nima. Mladinski pogon namreč ni proizvedel domala nikogar, ki bi se že lahko priključeval članski ekipi. Da ne bo pomote, mladinska reprezentanca je lani na SP v Egiptu osvojila bron, a potenciala sta le dva, morda trije. Pa še to ne za najbolj pereče slovenske bočne položaje. Ob tem tudi v drugih reprezentancah na Euru 2010 ni bilo prav nikogar z omenjenega mladinskega tekmovanja!

Bolj ali manj je jasno, da bo morala Slovenija, če želi vztrajati s kontinuiteto velikih tekmovanj, še nekaj časa računati na podobno sestavo moštva, kot ga je imela na prvenstvu stare celine. Postopno vključevanje mladih pa bo nedvomno selektor začel uvajati zelo kmalu. Pred Eurom si tega praktično ni mogel privoščiti.

Realnost ni na samem vrhu

V Evropi je "Noka" že s tem, ko je sedel na selektorski stolček, ponesel ime Slovenije na vse strani. Z nekaj dobrimi predstavami na prvenstvu prav tako, 11. mesto sicer ni poseben dosežek (drugi najslabši v zgodovini Slovenije na evropskih tekmovanjih), zato pa bodo morale biti ambicije mnogo višje že prihodnje leto na Švedskem. Uvrstitev nanj seveda mora biti cilj, a bolj kot to nujnost. S takšnim strokovnjakom bi bil nesmisel biti zadovoljen zgolj s prebojem prek kvalifikacij!

Naj pa nihče ne misli, da Slovenija sodi v sam vrh svetovnega rokometa. Realnost je nekje med petim in osmim mestom, a sistem prvenstev je takšen, da ob več dobrih kot slabih dneh dopušča tudi kaj več. Euro 2010 nikakor ni razočaranje, hkrati pa ne ponuja veliko razlogov za veselje.