Očarljiva zgodovina Wimbledona

Rodila se je nesmrtna zgodba o teniškem prazniku, ki vsako leto privablja tisoče in tisoče gledalcev po vsem svetu. Uvodno tekmovanje (leta 1877 so nastopili zgolj moški, zmagal je Spencer Gore) je radovedno spremljalo nekaj sto gledalcev, kar je za današnje razmere več kot smešna številka.

Kdo bi si mislil, da se je takrat zakoličil temelj teniškemu prvovrstnemu trenutku, ki ''drži'' vsako leto v napetem pričakovanju večino vrhunskih igralcev in igralk, na tribunah oziroma pred televizijskimi ekrani pa v dramatičnih bojih uživa na milijone ljubiteljev enega najbolj priljubljenih športov na svetu.

Leta 1884 so se fantom pridružila dekleta. Zaigralo jih je 13, zmagala je Maud Watson. Turnir je skokovito ''širil'' meje, tako da so bili organizatorji primorani postopno izboljševali teniško infrastrukturo. Do leta 1905 so se zmage veselili zgolj nastopajoči iz Otoka, nato pa je ''enovladje'' predramila Američanka May Sutton (Avstralec Norman Brookes je slavil v moški konkurenci dve leti kasneje).

Spomenik Freda Perryja - zadnjega Angleža, ki je v moški konkurenci osvojil Wimbledon - stoji sredi znamenitega teniškega parka. v Londonu.

Zlata leta britanskega tenisa so se neslavno poslavljala, saj sta do današnjih dni turnir uspela osvojiti le še Arthur Gore in Fred Perry. Leta 1922 se je teniški praznik v Wimbledonu preselil na Church Road, kjer pleni pozornost še danes. Angleški kralj Jurij V. je ponosno odprl prekrasen teniški štadion, ki je sprejel okoli 14.000 gledalcev in za vedno omrežil srca teniških ljubiteljev.

Zlati Američani in Avstralci

John Newcombe

Med drugo svetovno vojno je teniški center pridobil novo vlogo, saj so sredi igrišč namestili protiletalsko obrambo in improvizirano bolnišnico. Oktobra 1940 je na osrednje tribune Wimbledona iz nemškega letala padla bomba in uničila okrog 1200 sedežev. Po koncu vojne vihre so sprva med zmagovalci prevladovali Američani (Jack Kramer, Ted Schroeder, Tony Trabert, Louise Brough, Maureen Connolly in prva temnopolta zmagovalka v zgodovini Wimbledona Althea Gibson), v šestdesetih letih pa so največje uspehe dosegali znameniti Avstralci (Lew Hoad, Neale Fraser, Rod Laver, Roy Emerson in John Newcombe).

Leta 1968 so bile igralcem prvič razdeljene bogate denarne nagrade. Pet let kasneje so se najboljši igralci odzvali splošnemu bojkotu v znak podpore Nikoli Piliću, ki mu je jugoslovanska teniška zveza zaradi nespoštovanja vpoklica v vojsko prepovedala nastopiti.

Od Borga preko Samprasa in Federerja do Nadala

Osemdeseta leta so prinesla nove junake. Šved Björn Borg je leta 1980 še petič zapored osvojil turnir in se vpisal med nesmrtne. Pet let kasneje je komaj 17-letni Zahodni Nemec Boris Becker pometel s konkurenco in napovedal bleščeča leta na angleški travi. Leta 1986 je Wimbledon slavil svojo stoto izvedbo (v ženski konkurenci sedem let kasneje). Neuničljiva Martina Navratilova je leta 1987 še šestič zaporedoma osvojila Wimbledon (skupno kar devetkrat), v devetdesetih letih pa je kraljeval Američan Pete Sampras, ki je zmagal sedemkrat.

Rafael Nadal je v lanskoletnem ''maratonskem'' finalu ugnal Rogerja Federerja.

Novo tisočletje se je sanjsko razpletlo za večnega osmoljenca Wimbledona Hrvata Gorana Ivaniševića, ki je v svojem četrtem finalu končno zmagoslavno dvignil roke. V zadnjih šestih letih je prevladoval švicarski ''nadčlovek'' Roger Federer, ki se je petkrat zapored dokopal zmagoslavnega pokala, lani pa je njegov niz v nepozabnem finalu, prepolnem preobratov in atraktivnih potez, prekinil Rafael Nadal. Španec je zaradi težav s kolenom letošnji nastop odpovedal, tako da na ''sveti'' angleški travi na njegovo neskončno žalost ne bo branil naslova.