Ilka Štuhec
Četrtek, 26. 3. 2020, 4.00
4 leta, 1 mesec
INTERVJU: Ilka Štuhec
Ilkin izolacijski umik za iskanje nove poti
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,70
16
Ilka, zakaj ne gre? Kaj je narobe? Kako to, da je na treningih "letelo", na tekmah pa ne? Zakaj negotovost? Vprašanj je (bilo) veliko. Dvakratna svetovna smukaška prvakinja Ilka Štuhec si nanje poskuša odgovarjati v (samo)izolaciji med štirimi stenami svojega mariborskega doma. Umik za novo pot, za boljšo prihodnost, torej. Obenem se telesno in miselno že pripravlja na delovno pomlad in zagotavlja, da sprememb v spremljevalnem štabu ne bo.
215 točk v sezoni je sicer dosežek, ki ga je v zadnjih treh letih med slovenskimi smučarkami presegla le Meta Hrovat. Po drugi strani je res tudi to, da se je Štuhčeva snežnih priprav po februarski poškodbi kolena zares lotila šele avgusta. A pričakovala je bistveno več. Ne le zaradi ekspresne vrnitve leta 2018, ko je, na kar mnogi pozabljajo, imela občutno daljše pripravljalno obdobje. Obeti so bili precej boljši zaradi dobrih občutkov na treningih in spodbudnih primerjanih časov. Prav zaradi tega se je 29-letna Mariborčanka toliko težje sprijaznila z nezaupljivim smučanjem in tekmovalnim krčem, s tem pa tudi s 15. mestom v smukaški in 28. v superveleslalomski razvrstitvi svetovnega pokala.
"Kar je bilo, je bilo. Gremo naprej," pogosto pravi zmagovalka devetih tekem svetovnega pokala. To ponavlja tudi zdaj, ko v obdobju zaustavljenega javnega življenja odpira novo stran. "Motivirana? Zelo," zatrjuje Ilka in dodaja, da se je najtežje dokazovati prav – sebi.
Kakšen je vaš vsakdan?
Bolj umirjen kot sicer. Delam na sebi. Lotila sem se tudi že treningov telesne pripravljenosti.
Vidite v tej karanteni ali samoizolaciji kaj pozitivnega? Ste storili kaj takšnega, za kar ni bilo nikoli pravega časa?
Doma sem dobra dva tedna. Lotila sem se vseh omar in zmetala stran stvari, ki jih ne potrebujem. Počistila sem celotno stanovanje, čeprav pasje dlake pač pobiram vsak dan. Veseli me, da preživim več časa s sestro in nečakinjama. Veliko berem, se sprehajam s psom ... Loteva pa se me tudi občutek, da se moram lotiti študijskih obveznosti. Upam,da me ne bo hitro minil. Poleg tega pa sem imela tudi čas, da zadiham, se umirim in z varne časovne in čustvene oddaljenosti pogledam na sezono. Kako? Kaj? Zakaj? Na ta vprašanja je med sezono resnično težko povsem razsodno in natančno odgovoriti. Človek potrebuje širšo sliko in predvsem čas. Če kaj, imam zdaj čas.
Kaj je prva stvar, ki jo boste naredili, ko se bo življenje znova vrnilo v normalne okvire?
Dovolj imam pitja kave in pogovora prek elektronskih naprav. Želim se v živo srečati s prijatelji, jih objeti in popiti kavo. Pravo kavo. Seveda pa se bom, ko bo to mogoče, vrnila tudi na sneg.
Pravzaprav ste tik pred uvajanjem ostrejših ukrepov še trenirali na Pohorju. Kot bi izkoristili zadnje minute.
Upala sem, da bo teh minut ali kar dni precej več. Pogoji za smučanje so bili dobri. A nato je moral trener Stefan Abplanalp malodane "pobegniti" domov. Jasno je bilo tudi, da smučanje ne bo več omogočeno. A nekako je bilo smučanja dovolj, da smo se zavedali začetka novega obdobja. Začenjamo z ničle.
Glede na to, da je bil z vami tudi trener Abplanalp, je to dokaz, da se tudi v sezono 2020/21 podajate z nespremenjeno spremljevalno ekipo.
Da. Vsi ostajajo.
Omenili ste pogled nazaj. Kakšen je bil? Kakšna je vaša umirjena ocena?
Ni bilo dobro, mar ne?! Ha, ha … To je več kot očitno. Želim bistveno več. A tistega, kar se je dogajalo, za nazaj pač ni mogoče spreminjati. Lahko pa v preteklih mesecih iščem lekcijo, ki mi bo pomagala v prihodnje. Verjemite mi, da nismo zaman govorili o tem, kako hitra sem bila na treningih v Copper Mountainu še nekaj dni pred prvo tekmo sezone. Nato pa sta me čakala zahtevna smuka v Lake Louisu. Zaradi bolj pomrznjene snežne podlage in slabše vidljivosti si nisem zaupala. Kot bi se vse skupaj zgodilo prehitro. Kot bi se lotila šolskega preizkusa, pa ne bi bila povsem prepričana v svoje znanje. Sledil je superveleslalom, na katerem se mi je pripetila napaka. Ne želim se pogovarjati o tem, kaj bi bilo, če se mi napaka ne bi pripetila. Se je. Pika. Vsi ti občutki so me nato začeli po malem najedati. Zaradi moje samokritičnosti se je nato vse skupaj le še stopnjevalo. Moje smučanje ni bilo sproščeno. Nisem pokazala tistega, kar znam. Pa tudi tistega ne, kar mi je uspevalo na treningih.
Kot bi se mozaik postopoma podiral …
Nekako med sezono ni časa, da bi se ustavila in zadihala. Vse skupaj se je odvijalo zelo hitro, predvsem pa je bila sezona nenavadna. Lake Louisu je sledil odpovedani Val d'Isere, pa nato dolg tekmovalni premor. Po Zauchenseeju nenavadni smuk v Banskem. Zadanih ciljev nisem izpolnila. Kopičila se je slaba volja. Poskušala sem marsikaj. Ni šlo. Položaj je bil malce podoben moji šampionski sezoni, a v drugi skrajnosti. Takrat mi je uspevalo vse, tokrat nič.
Če za primer vzameva eno od tekem. Pripravljalni protokol je potekal brez težav. Nato odločnost na štartu. Po štartu pa je bilo že na prvi pogled videti, da ni za vas značilne agresivnosti, igrivosti, izzivanja … Strah? Krč? Negotovost?
O strahu ne morem govoriti. Strah me je, na primer, naravnih katastrof. Da, spoštujem vse smuke. Če malce pretiravam, lahko rečem, da vsakokrat v hitrih disciplinah tvegam življenje. A bolj kot o strahu lahko govorim o nesproščenosti. Zategnjenosti. Nisem si zaupala. Nikakor ne.
Na nižje cilje niste nikoli pristali?
Vem, zakaj delam. Vem, česa sem sposobna. Kar je manj, mi ni dovolj.
Privilegij športa je, da lahko pritisnete gumb "reset". Kako naprej? Kako ste v ekipi zastavili projekt Ilka 2021?
Ponavljam, kar je bilo, je pač bilo. Tega ni mogoče spreminjati ali brisati. Letos se mi pač ni posrečilo. Tudi stotinke včasih niso bile na moji strani. Ne bom dejala, da slabše ne more biti. Kako naprej? Delo, delo, delo. Delati moram predvsem, da dosežem raven vrhunskega in obenem sproščenega smučanja. Predvsem pa bi se rada v smučanju znova zabavala. Letos se nisem. Morda tudi zaradi pritiska, ki sem si ga nalagala. Veliko je bilo notranjega obremenjevanja, slabe volje … Nahrbtnik, s katerim sem smučala, je bil pretežak.
Ko smo vas na vrhuncu kariere vprašali o receptu, ste dejali, da je pač treba hitro priti od štarta do cilja. Niste iskali poglobljenih razlag.
Res je. V teoriji je vse zelo preprosto. Zame je ključna sproščenost. Ko sem sproščena, sem hitra in se zabavam. Ko nisem, sem zategnjena in delam stvari na silo. Podobno je v povsem vsakdanjem življenju.
A še preden se zares lotite dela, se mora športni svet "odkleniti". Kakšni so ekipni načrti?
Zdaj je na prvem mestu zdravje. Moje, moje družine in zdravje vseh. Če se, pa naj se sliši še tako nenavadno, navežem na svoje poškodbe, lahko rečem, da je poškodovano koleno še vedno "le" koleno. Zdaj pa govorimo o epidemiji velikih razsežnosti. Sama sem še pred nekaj tedni mislila, da se zganja prevelik preplah. Nato sem uvidela, da ne gre za povsem nedolžen virus. Položaj je resen. Zavedam se ga. Če želim imeti življenje po karieri, moram do takrat preživeti. Sicer pa … Kondicijske vadbe sem se že lotila. Ostalo ni v mojih rokah. Vem, da sta mama in Stefan načrtovala veliko smučanja. Bomo videli, kaj bo izvedljivo.
Za konec še beseda ali dve o vaši prijateljici in dobitnici velikega kristalnega globusa Federici Brignone, ki prihaja z zelo ogroženega severa Italije. Sta pogosto v stiku?
Najprej naj povem, da sem bila izjemno vesela, ko je sezono zaključila kot številka ena. Vsa čast. Zakon! Spada v skupino smučark, s katerimi sem v prijateljskih odnosih. Večkrat na teden se slišimo in izmenjamo izkupičke. Federici po odlični sezoni zdaj seveda ni prijetno. A dobra stran vsega je, da je vsaj doma. Ni na drugem koncu sveta in negotova, kako se bo vrnila domov.
16