Mitja Valenčič se še ne bi upokojil

Dobrih sedemnajst let po svojem debiju se bo 36-letni Mitja Valenčič v nedeljo še 179. odpravil na štart tekme svetovnega pokala. Čeprav je kristalno jasno, da bo to njegova zadnja tekma na pokalu Vitranc, pa vendarle upa, da podkorenski količki ne bodo njegovi zadnji. Kot 26. v slalomskem seštevku svetovnega pokala ima namreč lepo priložnost, da z dobrim rezultatom pridobi kakšno mesto in si zagotovi nastop v finalu v Lenzerheideju. V osrčju švicarskih Alp bi nato prihodnji teden tekmovalne smuči tudi uradno postavil v kot.

"Veselim se nedeljskega slaloma. Verjamem, da bom užival. Ne razmišljam prav veliko o tem, da je to slovo od domačega občinstva. Ne skrivam pa tudi, da bom lovil petindvajseterico in dodatno tekmo v svetovnem pokalu," pravi Valenčič, ki je imel v zadnjem tednu nekaj težav s sinusi in glavoboli. Na treningih zato ni čutil želene eksplozivnosti.

"Verjamem, da bom na tekmi pravi," pravi slalomski specialist, ki se bo zanesljivo poslovil kot najboljši slovenski aktivni smučar, saj je kljub nekoliko slabši sezoni do zdaj zbral 54 točk, natančno toliko kot preostali Slovenci (Rok Perko, Andrej Šporn, Klemen Kosi, Žan Kranjec in Martin Čater) skupaj.

Grenak priokus

Medtem ko bo Valenčič v nedeljo skušal za en teden zamakniti datum smučarske upokojitve, pa v oči bode predvsem skromen nabor naslednikov. Ko je pred dobrim desetletjem in pol stopal na oder svetovnega pokala, je imel na treningih stalno primerjavo z Juretom Koširjem, Mitjo Kuncem, Renejem Mlekužem in drugimi lovci na visoke uvrstitve.

Ob umiku brez skoka na oder za zmagovalce pa je prava redkost že rojak s kakšno točko v svetovnem pokalu. Tudi pogled v prihodnost ni najbolj obetaven …

"Žal slika ni najlepša. To je naša kruta realnost. Smučanje je drag šport, bazen talentov pa posledično vse manjši. Za nameček smo pred leti žal 'pozabili' na podmladek. Zdaj vidimo, da brez trdnega sistema in jasno začrtanih poti ni pravih rezultatov. Tudi nabor smučarjev ne obljublja večjega števila vrhunskih tekmovalcev," grenkobe ob skorajšnjem slovesu ne skriva dolgoletni reprezentant.

Najprej družina, nato trenerska služba

A čeprav ob vprašanjih o prihodnosti slovenskega smučanja ni pretirano velik optimist, pa se od športa, ki je zaznamoval njegovo življenje, vendarle ne namerava povsem posloviti. Kot vse kaže, bo namreč sledil nekdanjim sotekmovalcem Mitji Dragšiču, Alešu Gorzi, Bernardu Vajdiču in soimenjaku Kuncu ter se preselil v trenerske vode.

"To je vsekakor moja želja, čeprav še ne vem povsem natančno, na kakšen način se bom vrnil v smučanje. Zdaj se namreč še ne želim obvezati. Po dolgih letih odrekanj si bom namreč najprej spočil glavo, se posvetil družini in se z njo odpravil po svetu. Družina se mi je prilagajala, zdaj je čas, da se oddolžim. Priznam, da se tega že zelo veselim," pravi slovenski adut nedeljskega slaloma.