Strel: Schladming bom vselej nosil v sebi

"In že spet se zavem, da sanjam že trideset let," je v znameniti slovenskih popevki, ki je šla hitro v uho, prepeval legendarni Oto Pestner. Natančno trideset let pa sanja tudi slovensko alpsko smučanje. Sanja o junaku, ki bi se kot drugi zapisal na listo moških zmagovalcev veleslalomske tekme svetovnega pokala ali pa v tej disciplini osvojil kolajno na svetovnem prvenstvu. Pod oba unikatna podviga, ki sta za današnji rod žal povsem nedosegljiva ideala, je podpisan Boris Strel. Tudi po tridesetih letih je – edini. Glede na to, da slovenski veleslalomisti že debeli dve leti niso osvojili niti točke v svetovnem pokalu, bo tako ostalo še nekaj časa. Petnajstega decembra 1981 je v Cortini d'Ampezzo stopil na najvišjo stopničko tekme svetovnega pokala, slabe tri tedne zatem pa je na svetovnem prvenstvu v Schladmingu osvojil bronasto odličje. "Lagal bi, če bi dejal, da se sam pri sebi v mislih večkrat vračam v tiste čase. Nanje me večinoma spominjajo drugi. Predvsem v zadnjem obdobju je tema zelo aktualna. Sicer pa živim svoje življenje," po pretečenih treh desetletjih razmišlja prvi Slovenec s kolajno na svetovnem prvenstvu. Danes 52-letni lastnik smučarskega servisa odličje iz Schladminga hrani na posebnem mestu v svoji sobi, v sebi pa ob tem nosi spomine. "Trideset let je dolga doba, a spomini so vendarle živi. Takšnih trenutkov človek na pozabi kar tako. Za skorajda vsako tekmo, na kateri sem nastopil, bi verjetno našel kakšen trenutek, ki se mi je utrnil v spomin. Schladming pa je tekma ali pa trenutek, ki ga stalno nosim v sebi. Vselej ga bom nosil v sebi," pripoveduje nekdanji veleslalomski specialist, ki je bil v tistih zgodovinskih časih jugoslovanskega in slovenskega alpskega smučanja ob Bojanu Križaju v osrčju velikanske evforije. Slednja je za dandanašnji čas skorajda nepojmljiva. "Kot tekmovalec tedaj niti nisem zmogel dojemati vsega, kar se je dogajalo. To je bil del življenja, ki smo ga morali prevzeti in z njim živeti. Včasih je bilo prijetno, včasih malo manj. Miru ali zasebnega življenja smo imeli bolj malo. Te pa evforija postavi pred poseben preizkus. Če ji nisi kos, se lahko znajdeš v velikih težavah," pripoveduje nekdanji reprezentant, ki si kajpak šteje v čast, da bo za vse večne čase zapisan kot prvi dobitnik odličja. Ob tem ne skriva, da so ga v tedaj močni reprezentanci pred odhodom v Schladming tudi pričakovali. "Kolajna je bila cilj. Jasno pa je, da je največji del pritiska nosil Bojan. Sam sem med poznavalci spadal v širši krog kandidatov. Vsekakor pa moje smučanje in rezultati niso bili tako stabilni, da bi mi že kar pred tekmo pripisali odličje. Priznam pa, da je bil moj pristop zelo optimističen," o pritisku pripoveduje Strel, ki se po nepozabnem Schladmingu nikoli več ni zavihtel tako visoko. Kmalu se je omejil na zgolj eno disciplino, nastopil na svojih drugih olimpijskih igrah in kariero pri petindvajsetih letih sklenil po sezoni 1984/85. "Kot tekmovalec sem se naučil boriti. Vseeno pa preskok v običajno civilno življenje ni povsem preprost. Kar naenkrat si v celoti odvisen zgolj od sebe. Pred tem je v večjem delu leta zate poskrbel sistem. Kot tekmovalcu mi o številih stvareh ni bilo treba razmišljati. Ko pa se umakneš, se je treba življenja lotiti na drugačen način. Menim, da mi je to kar dobro uspelo," pripoveduje eden od junakov legendarnega rodu slovenskega alpskega smučanja.