Pokljuka 2021
Ponedeljek, 18. 1. 2021, 16.30
3 leta, 4 mesece
Andreja Koblar – 25 let od prve slovenske biatlonske zmage
"V mojih časih biatlon v Sloveniji ni pomenil nič"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,71
1
Andreja Koblar z možem, nekdanjim alpskim smučarjem Jernejem Koblarjem, in dvema sinovoma, ki igrata hokej, danes živi na Norveškem.
Danes mineva natanko 25 let od prve slovenske zmage v biatlonskem svetovnem pokalu. Andreja Koblar, takrat Grašič, je v Oserblieju na Slovaškem vso svetovno konkurenco pokorila na 15-kilometrski individualni tekmi in se vpisala v zgodovino. Skupno je v svetovnem pokalu osvojila tri zmage, ob teh pa še štiri druga in dve tretji mesti. Njeni dosežki vrednost pridobivajo vsak dan, še vedno je namreč edina slovenska zmagovalka, in nič ne kaže, da bi se to kaj kmalu spremenilo.
18. januarja leta 1996 je Andreja Grašič na najdaljši biatlonski preizkušnji v programu svetovnega pokala v slovaškem biatlonskem središču v Oserblieju, pokorila vso konkurenco. S pribitkom ene minute za edini zgrešeni strel je do cilja zadržala pičli 2,2 sekundi prednosti pred Norvežanko Ann-Elen Skjelbreid in spisala dotlej najlepše poglavje slovenskega biatlona.
"Če sem odkrita, sploh ne vem, kdaj je že to bilo"
Njena zmaga pa ni prišla kar od nikoder, ni bila kakšna velika senzacija, napovedovala se je že nekaj časa. Že na eni postaji svetovnega pokala pred Oserbliejem, v Anterselvi, je za vsega dve sekundi zaostala za zmagovalko, nemško zvezdnico Uschi Disl, prve stopničke pa je osvojila že v sezoni predtem, leta 1995 v Lahtiju na Finskem, ko je bila druga na individualni tekmi.
A zgodovinskosti slovaškega trenutka se Grašičeva ni zavedala, pravzaprav se je niti danes ne. Na svojo biatlonsko kariero danes Andreja Koblar – poročena je z nekdanjim alpskim smučarjem Jernejem Koblarjem – ne pomisli pogosto, nam je sporočila iz Norveške, kjer z možem in dvema otrokoma živi od leta 2016. "Svoje kariere se ne spomnim kaj dosti, če sem odkrita, sploh ne vem, kdaj je to že bilo," pravi.
"V mojih časih biatlon v Sloveniji ni pomenil nič, a smo ga postavili na visoko raven, nikoli pa ni bil v ospredju. Na žalost," pojasnjuje naša še vedno najuspešnejša biatlonka, kar zadeva svetovni pokal.
Andreja Koblar, takrat Grašič, je v sezoni 1995/96 osvojila tudi skupno zmago v seštevku individualnih tekem svetovnega pokala.
Biatlon je bil globoko v senci alpskega smučanja in skokov
Biatlon je bil leta 1996 pri nas res še precej eksotičen šport, priznava Janez Ožbolt, danes vodja panoge za biatlon pri Smučarski zvezi Slovenije, ki je zmago Andreje Koblar videl v živo. Tudi sam je bil v Oserblieju namreč del slovenske reprezentance. "Takrat je bil tudi prenos biatlona na slovenski televiziji prava redkost. Kakšna olimpijska tekma je bila, pa kakšno svetovno prvenstvu, drugega pa nič, če se pravilno spominjam. Nekaj je bilo na Eurosportu, na splošno pa smo bili globoko v senci alpskega smučanja, skokov in tako naprej. Tudi Andrejin uspeh je zato veliko manj odmeval med športnimi navdušenci doma," se je spomnil Ožbolt.
Andrejino zgodovinsko zmago so seveda proslavili, ob njej pa vendarle ni bilo takšnega cirkusa, kot bi bil danes, še pravi: "Bili smo manjša ekipa, zato pa bolj povezana, drug z drugim smo podoživljali ta uspeh. Res je bilo nekaj čudovitega. Kolikor se spomnim, nismo kaj pretirano proslavljali, imeli smo neko penino in smo nazdravljali, ni pa bilo kakšne res velike evforije ali kakšne grozne žurke. Vsaj spomnim se ne."
Oserblie ni bil "ravno monden kraj"
Zanimivo je, da Koblarjevi prav Oserblie ni bil pretirano pri srcu, razmere za tekmovalce so bile tam slabe, je povedala pred leti. Zakaj? "S samim tekmovališčem ni bilo nič narobe, je pa pri tem vedno odvisno, kako se počutiš. Če si v formi, je super, če nisi, pa ne. Ampak tako je vsepovsod," pravi Ožbolt, po premisleku pa vendarle doda: "Mogoče je bilo … no, da ne bom zdaj kaj narobe rekel … tako bolj vzhodnjaško vzdušje je bilo. Tam na koncu ene doline, ponavadi je bilo ogromno blata. Ni bil ravno monden kraj, resnici na ljubo. Mogoče nekaterim zaradi tega ni ugajal. Hoteli so bili tisti čas tam še tako malo čudni, socialistični. Vse je bilo bolj ubogo."
"Bili smo manjša ekipa, pa zato bolj povezana, en z drugim smo podoživljali ta uspeh. Res je bilo nekaj čudovitega," se zgodovinske zmage 18. januarja 1996 spominja Janez Ožbolt.
Šele ko so začela tekmovati dekleta, so dobili serviserja
V 25 letih od Andrejine zmage se je domala vse spremenilo. Razvil se je tako šport sam kot tudi razmere na tekmovališčih. Današnjih razmer, ko je tudi biatlon močno pridobil pri priljubljenosti, ni mogoče primerjati s takratnimi, še pravi Ožbolt: "V začetku je bilo res bolj tako tako … smuči smo si fantje v svetovnem pokalu pripravljali sami, šele ko so se nam pridružile punce, ki so bile tega vešče malo manj, smo dobili serviserja. Tudi mi smo kdaj puncam namazali smuči. Z zdajšnjimi razmerami tega ne moremo primerjati, to je kot noč in dan, zdaj so tam kamioni, šleperji in velike servisne ekipe ..."
Prav v tem oziru je pravzaprav največja razlika, v drugih niti ne, še pravi vodja panoge: "Trening je podoben, se pa res veliko hitreje strelja. Sploh Andreja je znala včasih na strelišču stati tudi pol minute. Danes bi jo kamera izklopila. Tega ni več, danes je s tem nemogoče uspeti."
Pa prihodnost? Imamo naslednico Andreje Koblar?
Koblarjeva se je upokojila ob prelomu stoletja, odtlej še čakamo na njeno naslednico. Teja Gregorin in Tadeja Brankovič Likozar sta poleg Koblarjeve še edini slovenski tekmovalki, ki se jima je uspelo prebiti na stopničke v najmočnejši svetovni konkurenci, a slasti zmage nista okusili nikoli. Kdaj bi se to utegnilo spremeniti?
"Uf, to je pa težko vprašanje. Žal mi je, da Teji in Tadeji ni uspelo. Bili sta nekajkrat zraven, Teja je imela tudi medalje z velikih tekmovanj, pa žal ni šlo. Trenutno pa je nemogoče napovedovati, v tej generaciji v tem trenutku težko verjamem, da bi katera od punc lahko zmagala, prihajajo mladinke, in če se bodo normalno razvijale … ampak o tem je zdaj še zelo težko govoriti. Vsaj sedem let je do tega, da bi se kaj takega lahko zgodilo, ampak za zmago se mora poklopiti toliko stvari, da je nemogoče napovedati. Tudi Klemen Bauer recimo, ki je talent za tek, na stopničkah ni bil nikoli v karieri, pa je imel precej priložnosti. Pri puncah pa zaenkrat tudi tekaško nimamo take, ki bi bila tega sposobna. Lahko tudi kakšna neznansko obeta, zmaguje v mladinski konkurenci, pa se nato v članski vse obrne na glavo. Nobenega jamstva ni, da se nadarjen mladinec razvije tudi v uspešnega člana," o nič kaj svetli bližnji prihodnosti pove Ožbolt.
1