Partnerstvo 2.0

Rdeča nit članka je bila, da smo se ljudje nekako polenili kar se tiče vlaganja v odnos, saj se nam "ne da več truditi za odnos", ker vemo, da je milijon drugih potencialnih odnosov le "klik stran". Še pred tremi leti je bilo slišati bizarno in skorajda družbeno nesprejemljivo, da je nekdo spoznal partnerja preko interneta. Danes bi lahko trdili nasprotno - da je nenavadno, da ga je spoznal na zabavi, gledališču ali športnem dogodku. Znanka iz tujine mi je nedavno pisala, da je v baru k njej pristopil moški ter jo vprašal za ime, ki ga uporablja na masovno priljubljenem social-networking omrežju Facebook in za elektronsko pošto. Neposredno sporočanje in spletno druženje postajata prevladujoči obliki socializacije, saj dobro sovpadata z zahodnjaškim vsakdanom. Obveznosti je vse več, časa vse manj, zato je komunikacija "ko želiš, kjerkoli želiš" idealen komplement redkejšim "face-to-face" srečanjem. Sploh z vrstniki - tudi teh ni malo - ki srečo iščejo drugod po Evropi. Spletna revolucija 2.0 pa ni rezultirala zgolj v orodjih za kolaborativno novinarstvo in izmenjavo video datotek - ponudila je namreč tudi skupek spletnih orodij, ki jih zdaj ponudniki spretno izkoriščajo za "najstarejšo spletno obrt" - zmenkarije. Odličen primer novodobnih zmenkarij je - že z naslovom zgovorna - spletna stran speeddate.com, ki ponuja točno to kar pove. Instantno, neposredno in multimedijsko podprto iskanje sorodne duše preko spleta. McZmenek. Obvezna rekvizita sta seveda spletna kamera in mikrofon, ki obogatita izkušnjo, saj ujemanje po določenih deklariranih atributih (najljubši film, politično prepričanje...) pač ni dovolj. Tudi uporabniki so se očitno naveličali pretvarjanja in bolestnih izpadov mladostnikov, ki so na spletu to kar želijo biti. Potreben je dokaz. Speeddateovci svojo konkurenčno prednost propagirajo kot hitro prehrano. Od - morda - idealnega partnerja vas namreč loči le prijava - izpolnjevanje vprašalnikov in ustvarjanje doooooolgih uporabniških profilov odpade. V poštev pridejo le nujni podatki: spol partnerja, ki ga iščete, omrežna številka, starostna skupina in kako daleč ste pripravljeni potovati na osebno srečanje. Po prvih treh minutah - da le toliko časa imate za svoj prvi in zadnji vtis - se lahko vaš sogovornik (poleg spletne kamere lahko komunicirate tudi preko vgrajenega IM klienta) odloči ali ste dovolj "zanimivi" za "drugi krog". Podjetje, ki je vzpostavilo Speeddate poleg tega celo organizira dogodke, kjer se vsi "člani" tudi dejansko družijo. Vsaj nekaj - bi lahko rekli. Osebno nimam nič proti spoznavanju ljudi na kakršenkoli način, a zdi se mi, da je tovrstno "filtriranje" le malce preveč. Se bomo odrekli spontanosti? Bo poezija prihodnosti pisana v bitih? Ali romantika omejena na simbole znotraj Microsoftovega messengerja?