Srčni optimizem za 100 evrov

Vsakoletni praznik zaljubljenih je eden redkih dni, ko se cvetličarjem nasmehne poslovna sreča - drugi tak dan je prvi november. A medtem ko na ta dan kupujemo rože umrlim, na valentinovo to počnemo za žive, za katere si želimo, da bi bili taki še bolj. Revija Time je pred leti v anketi ugotovila, da - kakšen šok - dve tretjini moških za valentinovo pričakuje posteljne aktivnosti (s svojo partnerico, ne vsemi, ki jim na ta dan podari rožo). Enega tovrstnih optimistov sem lani zasačil v eni od nizkocenovnih trgovskih verig - njegov nakup je bil skromen, a puščal je malo dvomov o gospodovem namenu. Na tekoči trak je zložil vrtnico in paket kondomov.

S finančnega stališča je to gotovo preudarna odločitev, saj se na tak način (pogoj partnerice velja tudi tu) obeta precejšen prihranek. Povprečni znesek, ki ga ljudje zapravimo za valentinovo, naj bi že presegal 100 evrov - najpogosteje tu profitirajo cvetličarne, trgovine, restavracije in zlatarne, še vedno se pogosto odločamo za analogne kartonaste čestitke. A za razliko od moških ljubezensko telovadbo na ta veseli dan pričakuje le tretjina žensk. Obisk cvetličarne je seveda lahko sila zahtevno opravilo, saj je eno, če na grob neseš vrtnico, povsem drugo, če na valentinovo podariš šopek krizantem - šteje namreč namen.

Na ta dan pa nista na višku zgolj prodaja rož in bombonjer, temveč tudi pričakovanja, predvsem na damski strani. Statistike različnih poizvedovanj kažejo, da naj bi kar 53 odstotkov žensk v odsotnosti pozornosti na ta dan razmišljalo o prekinitvi odnosa. Toliko o pravi ljubezni. A podatki kažejo tudi, da se moški vsaj na ta dan znajo aktivirati in realizirati svoj prvinski nagon, pardon, namen. V ZDA naj bi tako Kupid vsako leto v povprečju kar v 11 tisoč primerih uspešno prodrl tudi nekam drugam, ne le v srce - toliko namreč šteje obseg spočetih otrok na ta dan ljubezni.

Težava umetnih praznikov, kot je valentinovo - ter kopica drugih zahodnih festivalov potrošništva - je tudi, da ljudje postajajo zmedeni. Za nekatere je 14. februar pravzaprav 8. marec, za nekatere obratno, spet tretji pa kupujejo rože vsepovprek ob vsaki priložnosti. Zato se pogosto najdejo tudi primerki, ki bi jih pokojni oče psihologije Sigmund Freud gotovo dal v poseben predal, saj za valentinovo rože kupijo še svoji mami, sodelavki in gospe, ki enkrat tedensko čisti hodnik v stavbi. Upam le, da v opisanih primerih ne priložijo še nezamenljivega kvadratnega paketka, ki vsebuje vedno zgovorni izdelek iz kavčuka.

Seveda, ko pride do srčnih zadev, ne moremo mimo samskih, osamljenih, prezrtih, zavrnjenih in na druge načine razočaranih, t. i. neformalnega kluba strtih src. Dobršen del teh - bojda blizu 15 odstotkov - se ne pusti motiti in se za valentinovo obdarijo kar sami. Gre za prakso, omejeno na valentinovo, ki se je gotovo - vsaj upam - ne lotevajo na 1. novembra. Celotna valentinova eskapada je tudi precejšen davek na okolje - vsako leto namreč genocid nad vrtnicami zahteva dobrih 200 milijonov teh trnovih žrtev. A ker se je letos z nami poigral še koledar in na valentinovo pade še pustna sobota, na različne načine zamaskirane ljubezni ne bo primanjkovalo.