Bigoreksija ali »moška anoreksija«

Nekateri jo imenujejo tudi Adonisov kompleks, po prelepem mladeniču iz grške mitologije Adionisu v katerega je bila zaljubljena Afrodita. Pojavlja se predvsem pri moških, ne zaobide pa tudi nekaterih žensk. Lahko bi rekli, da je motnja po strukturi podobna anoreksiji, tako da jo imenujemo tudi reverzna anoreksija, popularno pa tudi moška anoreksija, čeprav t.i. »prave« anoreksije ni moč pripisati le ženskemu spolu, saj zanjo obolevajo tudi moški. Bigoreksija zaenkrat še ni uvrščena v mednarodno klasifikacijo bolezni, vsekakor pa sčasoma postaja vse bolj evidentna in zahteva svoj prostor v obravnavi psihopatologije motenj hranjenja ter telesnih predstav.

Bigoreksija kot motnja Ko govorimo o motnji, mislimo predvsem tiste oblike vedenja, ki za običajnega posameznika niso značilne v takšnem obsegu ali pogostosti, kot to velja za tistega, ki motnjo ima. Bigoreksija spada med duševne motnje, ki narekujejo obsesivno kompulzivno sliko, torej prisilno nevrozo, pri kateri »oboleli« podredi vse ali večino svojih aktivnosti v izgrajevanje in ohranjanje mišične mase. To postane osrednja tema, za katero je posameznik z bigoreksijo pripravljen žrtvovati pomembne stvari in dogodke svojega življenja. Zaradi urnika telesne vadbe in točno določenega prehranjevanja posameznik zanemarja pomembne dogodke in ljudi v njegovem življenju ter tudi delovne obveznosti in naloge. Ob tem ni pripravljen počivati in prenehati z vadbo ob nastopu bolezni, mišičnih bolečin in poškodb.

Nastanek in psihološko ozadje Telesni ideal zahodnega sveta, ki ga še posebno vzpodbujajo in narekujejo mediji je mišično pravilno grajen moški ter suha ženska, oba seveda brez najmanjše količine vidne ali celo slutene maščobe. Posamezniki, ki so manj samozavestni in bolj negotovi v lastne standarde in želje, seveda hitro zapadejo pod vpliv trendov in v tem vidijo možnost za lastno vključitev v socialni svet. Ob tem so pripravljeni podrediti vse življenjske cilje (ti so zaradi lastne negotovosti postanejo manj stabilni in privlačni) splošnemu idealu, ki obljublja uspeh in srečo. Seveda pa ob doseganju še tako izgrajenega in mišičnega telesa, z njim nikoli niso zadovoljni, saj ideal prihaja od zunaj in je od tam tudi nadzorovan. To pomeni, da nikoli ne vedo kdaj je lahko dovolj in kdaj so s telesom in mišicami zadovoljni. Zunanji ideal je namreč preformirana fikcija oziroma fantazija glede na lastne travme, ki se v miselnem in čustvenem okviru, zaradi lastne negotovosti tudi hitro spreminja. Zato bomo pri ljudeh z bigoreksijo opazili, da niso »zaljubljeni« v svojo mišičasto telo, temveč ga zaradi sramu, da ni dovolj ustrezno, celo skrivajo in se izogibajo situacij v katerih bi ga lahko pokazati. Njihovo osnovno nevrotično vodilo je, da njihovo telo in mišice niso nikoli dovolj ustrezne, ne glede na to, koliko se trudijo in koliko je telo objektivno res ustrezno. V ozadju opisanih težav gre tako predvsem za izredno nizko telesno samopodobo in samospoštovanje posameznika.

Simptomi oseb z bigoreksijo • Več ur dnevno razmišljanje o tem, da telo ni dovolj oziroma ustrezno razvito. • Prekomerno izvajanje treningov za pridobitev telesne mase in oblikovanje telesa. • Večkrat dnevno preverjanje svojega telesa in mišic v ogledalu. • Zanemarjanje družabnih stikov s prijatelji in družino ter delovnih obveznosti zaradi preobilnega razporeda treningov in načina prehranjevanja. • Strogi dietni režimi, ki onemogočajo prehranjevanje na mestih, kjer ni možne kontrole sestavin obroka. Pogosto so opazne tudi motnje hranjenja, predvsem bulimija. • Neprestano primerjanje glede telesnega izgleda in mišične mase z drugimi ljudmi, pri čemer sebe vedno smatrajo za slabše razvite. • Strah in zaskrbljenost glede količine telesne maščobe, ki je celo večja kot pred prekomerno telesno težo. • Pogosta uporaba steroidnih anabolikov v namen izboljšanja mišičnih proporcev, ne glede na uničujoče stranske učinke kot so agresivnost, aknavost, izpadanje las, povečanje prsi, impotenca, zmanjšanje testisov.

Posledice in zdravljenje Posledice bigoreksije so enake vzrokom, kar je slišati povsem paradoksalno. Bolj kot se posameznik trudi biti telesno in mišično ustrezen ter posledično družbeno sprejet in občudovan, manj je siguren, da resnično tako tudi izgleda. To ga še bolj sili k uresničevanju nesmiselne ideje o sprejetosti, ki jo bo dosegel s popolnim telesom. Ker popolnosti v njegovih zahtevah nikoli ne doseže, se sčasoma vse bolj umika iz socialnega sveta in vse bolj podlega simptomom bigoreksije. Končni produkt je torej ojačanje občutkov, ki spadajo tudi med vzroke za nastanek motnje, čeprav je bil pričakovan namen na začetku ravno obraten. To kaže na večjo vlogo lastnih težav v relaciji do svojega telesa in družbe, kot na vlogo pritiskov od zunaj. Temu primerno je seveda naravnano tudi zdravljenje tovrstnih težav. Usmerjenost na preoblikovanje nerealnih predstav o sebi, svojem telesu in družbeni vlogi ter ojačevanje zdravih potencialov pri povečevanju samozaupanja in samospoštovanja so pomembne naloge v psihoterapiji, ki jih posameznik, ki trpi za bigoreksijo, nujno potrebuje za obvladovanje bolezenskih simptomov. Seveda je treba poudariti, da zdravljenje ni pomembno le zaradi same bigoreksije, ampak tudi zaradi drugih pridruženih motenj, ki nastanejo kot posledica ali predhodnica bigoreksije. Študije namreč kažejo, da ima skoraj tretjina ljudi z bigoreksijo tudi anksiozne motnje, skoraj dve tretjini pa eno od oblik razpoloženjskih motenj (npr. depresijo).