Črne maske brez mask

Ekspresionizem je na prvi vtis neprivlačno in mračno umetniško obdobje, ki je zagotovo ena od posledic prve svetovne vojne. S svojo zahtevnostjo je ključno zaznamoval vso našo umetnost, še posebej avantgardo. Številni zaslužni umetniki so z njim opozorili na domačo umetnost tudi prek meja. Med njimi je zagotovo Kogoj ekspresionist in avantgardist, ki je težko berljiv in na trenutke tudi težko poslušljiv. A za vsemi temi zaznavnimi preprekami, s katerimi se srečuje poslušalec, je v obsežni in kompleksni operi Črne maske mnogo avtorjevega dela, truda in briljantnega talenta.

Črne maske s tretjo postavitvijo na odru pri nas, so pričakovanje in hkrati zadovoljstvo, ki traja. Kogojevo največje delo si zagotovo zasluži biti slišano, gledano in uprizorjeno ter je zasluženo postavljeno in izpostavljeno v naši kanonizirani glasbeni umetnosti. Z uprizarjanjem njegovo delo lahko reagira na poslušalca in obstaja. Vprašanje, ali je to pase ali je to zgolj še ena od novosti v ponovitvi, je zato retorično. Očitno je, da je Kogoj kljub težki osebni zgodbi iz sebe iztisnil velik potencial, čemur lahko sledimo tudi danes. Bil je sam svoj gospodar, ujet v svojem gospodarstvu, suženj te svobode in razsodnik v njej z veliko kreativno samodisciplino. Ujet v svojem času, ki mu očitno ni pripadal, je šel prek njega in je zato sodoben tudi v današnjem času.

Spremljanje opere s priprtimi očmi in ušesi Času primerno delo, ko se je posameznik osamil in postal subjekt v lastnem svetu, brez osnovnih temeljev. Umetnik se je še kako zavedal potrebe po realizaciji velikih ciljev. Z redkim zaupanjem so umetniki po vojni krojili svojevrsten čas, ki pa je prav zaradi individualnih osebnostnih specifik še danes zanimiv predmet diskusij in sodb. Branje Črnih mask je torej branje umetnikovega življenja in razumevanja ne le tedanje, ampak tudi današnje človeške duše. Maske so v civilizaciji prisotne od prve socializacije človeka. Posmrtne, ritualne ali igralne so menjale svoje vloge, tako kot so se menjali tisti, ki so jih igrali. Igra vlog se odraža tudi v Kogojevem glasbenem raziskovanju tega sociološkega in psihološkega fenomena v življenju.

Kogojeva glasba ni sproščanje utrujenega uma subjekta. Njegova dela ga zahtevajo v celoti, zahtevajo zbranost in pozornost poslušalca. Zbrano in odlično pa so se s Kogojevo partituro spoprijeli tudi glasbeniki. V kompleksni zasnovi namreč delo zahteva tudi odličnost in zbranost ustvarjalcev. Odlično se je obsežne in zahtevne vloge lotil solist baritonist Jože Vidic. Ob izvrstni glasbeni podlagi ljubljanskega opernega orkestra pod taktirko Uroša Lajovica se je glavni solist spoprijel z dolgo in zahtevno pevsko vlogo.

Če kje, so maske najbolj sprejemljive v umetnosti Kogoj nas v delo vpelje lahkotno, poplesavajoče, vse dokler se glasbena pripoved ne začne gostiti v izrazito ekspresivnost. Opera v dveh dejanjih je linearna z razburljivim koncem, ki ga na koncu dodatno utrdi še scenski element. Zaporedje in menjava scen, kratki prizori v sekvencah gradijo dramatičnost vse do konca, ko lahko uvidimo v delu avtobiografijo umetnika in tudi pomen mask v življenju nasploh. Črne maske so maske Marija Kogoja, ki je bil svoj čas očitno pred časom. Pri razumevanju je za marsikoga to še danes.

Izzivalno delo Festival Ljubljana je z uvrstitvijo opere na program širši javnosti s ponosom izpostavil pomembno slovensko modernistično operno delo. Delo je tako po estetski kot tudi vsebinski plati aktualno tudi v današnjem času. V notni zapis prevedena drama Andrejeva je obiskovalcem Cankarjevega doma ponudila nemalo Kogojevih odgovorov na vprašanja človekove duše in identitete.