Gledati druge je bilo navdihujoče

Tokrat je vreme zdržalo brez dežja, publika pa je bila nagrajena z izredno- kot se za Cluga spodobi- pretenciozno plesno kontemplacijo na temo človeškega telesa. Zapeljani smo bili v nadrealistični svet črnih pregrad in premičnih sten, ki so odkrivale in zakrivale telesa plesalcev, tako da so prizori postali same iluzije in je domišljija opazovalca, četudi ujeta v prostoru, ostala brez meja. Minimalistična avtorska glasba Milka Lazarja, ki jo je na klavirju igral Bojan Gorišek, je bila čudovita osnova omenjene plesne vpetosti in bi jo zagotovo želeli slišati še kdaj. Čutno in navdihujoče!