Grinderman: zadnja rock skušnjava

Grinderman so za sladokusce zagotovo eden večjih izzivov zadnjih let. Veliko vprašanje pred njihovim koncertom je vsekakor bilo, ali bodo uspeli prenesti zvok in energijo svojih albumov tudi med občinstvo. To vprašanje se predvsem nanaša na njihov aktualni album Grinderman 2, ki produkcijsko še zdaleč ni tako nedodelan, ko se na prvo poslušanje zdi. Nick Cave in njegovi preostali trije soborci iz The Bad Seeds, multiinštrumentalist Warren Ellis, basist Martyn Casey in bobnar Jim Sclavunos, so bili dovolj veliko zagotovilo, da so bile Križanke polne do zadnjega kotička. Še bolj razveseljivo pa je bilo to, da med občinstvom ni bilo veliko takšnih, ki so upali, da bodo Grinderman odigrali vsaj nekaj skladb svoje bolj slavne zasedbe The Bad Seeds. Vsi so točno vedeli, po kaj so prišli - po veliko bombo najčistejšega prvinskega rocka. In to je občinstvo tudi dobilo, za povrh pa še nekaj veličastnih nadgradenj. Že po nekaj minutah nastopa Grinderman je postalo tudi jasno, da bend z lahkoto reproducira energijo svojih plošč in da jo v živo na nek način še oplemeniti.

Je pa koncert Grinderman tudi svojevrstno presenečenje. Za razliko od procesa nastajanja samih skladb, v katerem so se člani benda zaprli v studiu in nekaj dni spontano nažigali in igrali ter iz tovrstnih seans pobrali koščke, ki so jih izpilili v prvovrstne skladbe, na koncertu Grinderman ni nič spontanega. Grinderman so intelektualci, ki so, preden so se odpravili na turnejo, zadevo dobro premislili in jo nazadnje tudi do potankosti zrežirali in na tej točki Grinderman niso nič drugačni kot The Bad Seeds.

Vse ostalo pa je povsem druga zgodba. Cave je pravi kolovodja, kmalu je slekel jopič. V odpeti beli srajci je spominjal na Jima Morrisona, pa ne samo zaradi drže, ampak tudi zaradi dramatičnih in zloveščih recitacij. Nasploh se je Cave snel z verige in se iz umirjenega pripovedovalca in avtorja, kakršnega poznamo sicer, po The Birthday Party prvič spet prelevil v podivjanega, monolitnega rock frontmana. Poleg tega, da je izvrsten pevec, z izjemnim občutkom za pripovedovanje zgodbe, je še izvrsten igralec (v gledališkem pomenu te besede), ki zna še kako dobro graditi vzdušje tudi v premorih med skladbami. Presenetljivo v ospredju je bil tudi Ellis, ki je z nenehnim menjavanjem instrumentov in nekaj hudimi vokalnimi izpadi spominjal na poblaznelega glasbenega genija. Casey je bil bolj pri miru, poleg basovskih vragolij pa je poskrbel tudi za nekaj izvrstnih in zelo zahtevnih spremljevalnih vokalov. Sclavunos pa je bil tisti, ki je držal vse vajeti v svojih palicah.

Grinderman so že po slabi uri z odhodom z odra prekinili srdito rock mletje, zabeljeno s težkimi blues izpadi, sprevrženimi psihedeličnimi izleti, potresnimi rock'n'roll besnenji in čisto, a zelo uglašeno hrupnostjo. Premor je trajal dolgih pet minut. Sledilo je še dobrih dvajset minut peklenske, fantazmagorične godbe in vsega je bilo konec.

Škoda, vsaj še nekaj skladb bi si premraženo občinstvo, kljub temu, da so Grinderman dali že skoraj vse od sebe, vseeno zaslužilo.